Dobro poznani in cenjeni alterrocker Damir Urban in vzhajajoča zvezda popklasike Stjepan Hauser. Da, tisti Hauser, ki je skupaj z drugo polovico čelističnega dueta Luko Šulićem opozoril nase s predelavo Jacksonovega Smooth criminala, presenetljive spletne megauspešnice, ki ji je sledil album 2 Cellos, temu pa svetovna turneja z Eltonom Johnom.

Uvod in konec albuma je pripadel Hauserju, ki se je v violončelističnih klasikah, skladbi Alone skladatelja Giovannija Sollime in Bachovi Sarabandi iz suite za violončelo št. 2 v D molu predstavil kot izjemno talentiran virtuoz. Toda kje se je izgubil Urban? V naslednjih skladbah. No, vsaj v nekaterih. Z neprepričljivo vokalno interpretacijo in slabo izgovarjavo se je, denimo, izgubil v predelavi Everybody Hurts R.E.M. pa tudi v "svoji" Kornjači, kjer še najbolj spominja na Željka Bebka v časih največjega razcveta pastirskega rocka.

Nekoliko bolje se je Damir odrezal v preostalih skladbah iz svojega bogatega ustvarjalnega opusa. V Moji vodi, Mali trubi in Astronautu mu je s petjem uspelo slediti Hauserjevim instrumentalnim vragolijam. Pesmi zvenijo korektno, a nič več od tega, saj gre zgolj za prearanžirano akustično izvedbo starih uspešnic, kjer bi zapriseženi rokerji in privrženci Lauferjev ali Urbana bržkone namesto čela raje slišali Vavino kitaro.

Zato pa glasbenika očarata z drzno, čvrsto predelavo skladbe Black tattoo. Zgolj tu in pri izvedbi nežne, melanholične Runjićeve Ostavljam te samu zares zvenita kot duet enakopravnih članov. Kot enovita celota, in ne zgolj kot seštevek posameznikov. Občasna pomoč Ivane Husar Mlinac na backvokalih in Gorana Kovačića na klavirju je preveč neopazna, da bi lahko izdatneje vplivala na zvočno podobo albuma - v bistvu dobro zamišljenega projekta, pri katerem pa ni zaznati pravih sinergijskih učinkov.

Ocena: 3; piše: Dušan Jesih