Pri vinkovškem kvintetu še vedno pogrešamo usklajenost hotenj s sposobnostmi, ciljev z zmožnostmi. Zato je, kljub vsestranskemu napredku, tako v avtorsko-vsebinskem kot tudi izvedbeno-aranžersko-producentskem smislu tudi Aritmija samo še en soliden album. Zaradi tesne navezanosti na korenine avtohtonega poetičnega rocka panonske nižine je na trenutke sicer preveč nostalgičen in zasanjan, a nikoli solzav. Morda tu in tam preveč artistično pompozen ali naiven, a vendarle dovolj bazičen in poslušljiv.

Ocena: +3, piše Dušan Jesih.