Eno takšnih imen je zagotovo duet Walls, ki ga sestavljata, krmarita in krmilita Alessio Natalizia in Sam Willis. Nekaj manj kot dve leti od prvenca Walls, ki je v številčno hudi konkurenci in razburljivi končnici odnesel nagrado Electronic Album Of The Year kultne glasbene revije Mojo, se duet vnovič oglaša, tokrat z albumom Coracle, ki nadaljuje začrtane smernice »hipersenzualnega« glasbenega izraza. Žanrsko lahko njihov slog poimenujete, kakor želite, toda nihče nima kredita nad zvočnim izrazom današnjih raziskovalcev, ki na samosvoj način podoživljajo tisto, kar se je nekoč dalo pod preprogo indieglasbe.
O čem govorim, se najbolje kristalizira ali sliši v uvodni skladbi Into Our Midst, ki z neverjetno simbiozo organskega in anorganskega inštrumentarija na enem mestu pomirja duhove že omenjenega kitarskega indieobmočja, ambientalne elektronike, neodvisnega filma noira, klasične shoegaze preobleke, tehnoloških zank in džezovskih miniatur. Ta preplet zvočnih iztočnic bi lahko za vsakega programerja pomenil izhodišče za začetek glasbene kariere, toda ta puristična in skrajno konservativna prispodoba, da je danes le z računalniki mogoče poustvariti vsakršno vzdušje, je skrajno neumna in lahkomiselna. Velikost dueta Walls je prav v tem, da so njihove glasbene sekvence odigrane v korelaciji impregnirane kitare (Sunporch) in sintha (Il Tedesco) ter kot takšne začinjene s kibernetično inteligenco in predstavljene v še bolj fascinantno zvočno razsežnost - med fluoroscentne korale in čolničke iz protja in usnja.
Ocena: 5