Priznam, da sem tudi sam bil rahlo presenečen nad drznostjo založbe, ki povabi pod svoje okrilje glasbenice, ki je nikoli poprej niso videli igrati v živo. Zadostoval je le namig omrežja prijateljev Johna Fruscianteja na relaciji London–Los Angeles in mini demo prvenec Exquisite Corpse, na katerem se kitarist RHPC-ja pojavlja na tak in drugačen način.

Da to niti ni blazno pomemben podatek, nam je pokazal že album The Fool, ki je popolnoma upravičil čezoceansko naložbo v obe smeri. Na njem so nam dekleta postregla z usodno privlačnostjo, ki je združevala kitarski pop in rock, gotsko spolirano psiheadelijo in lirično secirano ikonografijo horror stripov.

V nasprotju z žanrskimi dream-pop sestrami po orožju Emily Kokal & Co. niso lebdele med nebom in zemljo. Kako so bile Warpaint ozemljene v najboljši luči (zvoku in sliki), dokazuje njihov drugi album, ki so ga, zagotovo zavedajoč se lastne glasbene izraznosti in globine, mlade gospodične poimenovale kar Warpaint.

Vem, da se je večina novonastalih privržencev skupine ujela že ob pogledu na producentski imeni novega albuma – Mark Ellis, bolj znan kot Flood, in Nigel Godrich. Toda ob poslušanju se nam lahko zazdi tudi, da bosta omenjena producentska mojstra Warpaint povzdignila na vrh piramide svojih sodelovanj in angažmajev. Zakaj? Preprosto zato, ker so Warpaint presegle ne le svoj prvenec, temveč daleč za nazaj in tudi naprej vsako sklicevanje na kitarsko godbo med nebom in zemljo.

To je jasno že po prvih taktih uvodnega Intro, ki s patino surovega melanholično melodramatičnega preigravanja v vadbenem prostoru krmari daleč od psihadeličnih preludijev in stripov ob pokovki. Warpaint so sicer še vedno zaprisežene estetiki gotskega (Keep It Healthy, Biggy, Drive), a so njihove fino (na)brušene kitare (Love Is To Die, CC) in kristalno čiste basovske linije (Hi, Feeling Right) popolna glasbena ezoterika. Med nebom in zemljo.

Ocena: 5; piše Miroslav Akrapović