Ob poslušanju Rituala smo sicer bližje odgovoru, vendar si, tudi po zaslugi dobrega koncerta v Kinu Šiška, še ne upam naravnost zapisati, da so mladci iz zahodnega Londona samo medijsko prenapihnjen balon. Fantje brez dvoma imajo določene odlike, ki pa jih na pričujočem albumu niso znali ustrezno unovčiti. Še več, z albumom resnice ne le da niso naredili koraka naprej, zaradi neodločnega stopicanja na mestu so posredno celo nazadovali za stopnico ali dve.

Ritual zaznamuje sijajen vokal, ki se razlega preko značilne ritmike, opaznih klaviatur in mehkih kitarskih zvokov. V svoji reinkarnaciji osemdesetih so White Lies temačnost post punka tokrat še izdatneje obogatili z elektroniko in synth zvokom ter posodobili z odlično produkcijo, zaradi česar zvenijo še bolj sredinsko, še bolj pop. Pomanjkanje ustvarjalne domišljije in avtorskega navdiha, morda tudi raziskovalnega poguma so preprosto zapakirali v izrazito poudarjeno obliko in se tako še bolj približali pričakovanjem predvsem mlajših poslušalcev. Se jim je pa, vsaj za spoznanje uspelo izviti iz primeža nenehnih primerjav z Joy Division, kar je bržkone še najbolj zoprno frontmenu Harry McVeigh, ki je sicer odličen vokalist, a zaradi pomanjkanja karizme zgolj bleda senca Iana Curtisa.

Če so se na predhodniku reševali z veleuspešnicami To Lose My Life, Death, A Place To Hide in drugimi, je pravih hitov tokrat le za vzorec. Pravzaprav je edina omembe vredna izjema himnična Bigger Than Us, nekaj sicer atraktivnih skladb kot npr. Holy Ghost ali Bad Love pa ne premore hitovskih potencialov. Neprijetno, sploh za skupino, ki želi še naprej jezditi na radijskih valovih in se na široko spogleduje s stadionskimi koncerti.

Ocena: 3, Dušan Jesih