Morda bi jo res lahko, če Jeff Tweedy, ustanovitelj in srce zasedbe, ne bi bil tako iskren, nepopustljiv in svojeglav, če bi vsaj milimeter brezkompromisnosti nadomestil s ščepcem pragmatizma. Ali pa je glavni razlog vendarle veliko preprostejši in tiči v dejstvu, da jim, vsej kvaliteti navkljub, vedno zmanjka malenkost do perfekcije. Na vseh sedmih studijskih predhodnikih, ki so jih posneli v dobrem desetletju in pol je bilo tako. Pa na koncertnem albumu Kicking Television: Live in Chicago. In nazadnje na obeh albumih, ki so ju ustvarili skupaj z ekscentričnim Billyjem Braggom.

Bend, katerega edina stalnica so spremembe, predvsem spremembe v zasedbi, se tudi na najnovejši izdaji ni izneveril tradiciji. Album, ki so ga izdali pri založbi dBpm, ki so jo naveličani pritiskov velikih diskografskih hiš ustanovili kar sami, prinaša nov odmerek prepoznavne, izrazito eklektične a hkrati homogene glasbene poetike. Ta črpa motive iz bolj tradicionalnih žanrov, kot sta kantri in folk, iz psihadelije, iz svojevrstnega alterpoprockovskega artizma in nazadnje iz sodobnih hrupnih tako elektro kot rockovskih zvočnih eksperimentov. Predvsem zaradi zadnjega jih številni radi primerjajo z Radiohead, a za razliko od Britancev čikaški Wilco ne stremijo k vedno novim premikanjem zvočnih meja. Njihov prepoznavni znak sta neverjetno subtilno, skladno, nevsiljivo in vsaj na videz povsem nepretenciozno mešanje žanrov v prepoznaven slog ter izjemno prepričljiva interpretacija.

Mejnike tokratne izdaje predstavljata razglašena uvodna Art of Almost ter hecen, domiseln, lahkoten rokenrol Standing O. Med njima pa je obilica popa in rocka, instrumentalne virtuoznosti in zvočnih ambientov, premišljenosti in spontanosti, tradicije in sodobnosti. Doživljajski in ustvarjalni vrhunec albuma pa vendarle tiči v baladah. Predvsem v nadčasovni, epski, 12-minutni zaključni mojstrovini One Sunday Morning (Song For Jane Smiley's Boyfriend) ter v postbeatlesovski skladbici Sunloathe.

The Whole Love je eden tistih albumov, ki z vsakim poslušanjem, počasi, a zanesljivo razkriva nove plasti svoje večdimenzionalnosti.

Ocena: +4; piše: Dušan Jesih