My Love Is Cool je zagotovo eden izmed najboljših naslovov albumov v dosedanjem diskografskem (po)teku glasbenega 21. stoletja. Naslov, ki sicer dovoljuje razčlenjevanje na neštete možne in morebitne interakcije ali (s)misli(e), a vseeno se vsakič sliši ali bere zelo udarno in trdno. Zacementirano.

To bi lahko (ob)veljalo tudi za glasbo skupine Wolf Alice, katere pevka Ellie Rowsell samozavestno, navdihnjeno in (po)doživeto krmari skozi volčjo poezijo. Celo najbolj podkovano ali pikolovsko kritiško pero bo stežka našlo prazen hod, zvokovno pomanjkljivost ali kakršno koli nepotrebnost v rockovski harmoniji skupine Wolf Alice. Od uvodne Turn To Dust, ki nam razkrije folkloro očetovskih korenin, pa vse do zadnje klape s skladbo Fluffy, ki se sliši kot Avril Lavigne na tretjo potenco, so Wolf Alice izjemno intenzivni in jedrnati. Preveč. Skladbe niso polikane ali tehnično (na)brušene, temveč dobesedno zacementirane in brez diha.

Čeprav se gospodična Ellie & co. znajdejo v neštetih odtenkih kitarskega popa in t. i. (kant)avtorskega rocka, ki jih zelo suvereno in verjamem, da tudi povsem iskreno doživljajo, njihov prvenec zveni bolj ali manj enolično in vodoravno. Izjemi sta skladbi Your Loves Whore in Lisbon, odigrani v rahlo raztegnjeni maniri novodobnega dream popa, ki bi se vsekakor moral več oplajati na zapuščini britanskih pionirjev žanra, kot so Cocteau Twins, Pale Saints, Lush. Nisem zagotovo prepričan, da so Wolf Alice (z)brskali po tej zakladnici.

Žal, kljub ultimativnemu naslovu albuma, le povprečna mladostniška glasbena pripoved, ki ji etiketa alternativnega (za lažjo navigacijo morebitnih porabnikov) benda resnično ne pristaja.

Miroslav Akrapović