In sodeč po tem, kako vešče, polni zanosa in mimikrije krmarijo med diskotečnim minimalizmom (Italy) in postindustrijsko mrakobnostjo (Automn's Edge) jim na tej poti nič ne zmanjka.
Pa vendar, njuni gibljivi analogni aranžmaji za dvoglasno petje zelo spominjajo na nekakšen kompromis v zvoku med vižami lahkotno pevsko razpoloženih Yazoo in disciplinirano pesimističnih Cabaret Voltaire. To sicer ni nič slabega, če imaš za vzornika v današnjem dojemanju globalne glasbene bližine in neštetih izobraževalnih glasbenih možnosti takšni kultni imeni.
Tudi ne sodim med tiste kritike, ki mlajši generaciji oporeka podoživljanje neke drugačne glasbene preteklosti z novodobnim inštrumentarijem. Toda, težave nastopijo, ko se skladateljsko–miselni vzorec začne ponavljati in ko se ti na koncu dozdeva, da je tisti najbolj obrabljen boljši od tistega, za katerim skupina 100-odstotno stoji. Na tem ploščku je kar nekaj teh anomalij, vključujoč tudi naslovno Sets & Lights.
Skupina Xena & Oaklander je v poplavi sinthpopovskih zvokov, ki k nam zadnje čase prihajajo iz ZDA, zagotovo bližje ikonografiji in vsebinski noti svojih rojakov, skupine Cold Cave; le nekdo bolj izkušen jim mora namigniti, da naj se Sean raje posveti skladanju, a pevske pejsaže prepusti v celoti Liz. Potem tudi prevladujoča bela barva na naslovnici ne bo moteča.
Ocena: 3; piše: Mirsolav Akrapović