Zasedba Y še zdaleč ni neznanka v domačem rockovskem podzemlju, res pa je, da se ji zaradi domala nikakršne diskografije in redkih koncertov v njem še ni uspelo povsem uveljaviti. Zgolj ena mala plošča in opazni nastopi v okviru turneje Klubskega maratona Radia Študent so bili pač premalo za večjo prepoznavnost tega nadarjenega pomurskega tria. Pričujoči dolgometražni prvenec je tako prva prava priložnost za preboj, ki jo tudi prek številnih nastopov doma in na tujem s pridom izkoriščajo.

Ponuditi nekaj novega v zasičenem zvočnem prostoru, ki ga oblikujejo kitara, bas in boben, je nehvaležna naloga, s katero pa se klasičen, povsem instrumentalni rockovski trio povsem solidno spopada. Žanrsko se gibljejo med post- in mathrockom, ambientalom, progresivnim metalom in podobnimi žanri. Niso zanemarljivi niti džezovski vplivi, čeprav pri njih ni zaslediti improvizacij, ampak zgolj jasno usmerjene, skrbno naštudirane in dosledno realizirane ideje. Ne gradijo toliko na virtuoznosti članov ali posebnem poudarjanju vloge posameznih instrumentov kot na uigranosti in sozvočju. To se odraža v kompaktnem zvoku, ki zaznamuje značilno strukturirane skladbe. Te se praviloma prek počasnih, umirjenih ambientalnih uvodov sprevržejo v trde, hrupne, dinamične vrhunce, v katerih se v celoti pokažeta vsa ustvarjalnost in potencial zasedbe.

Pa tudi ujetost v okvire, ki jim jih, nekaterim obetavnim nastavkom navkljub, nikakor ne uspe preseči. Manj pozornim poslušalcem se bo zaradi tega album zdel predvidljiv in monoton. Pogrešali bodo vokal, si želeli izdatnejšega spogledovanja z drugimi žanri ali manj temačno vzdušje. Na prvo žogico bi Y tako res ujeli več potencialnih poslušalcev, a bi hkrati izgubili eno svojih najmočnejših orožij. Njihove glasbe namreč ni mogoče zgolj poslušati. Treba se je prepustiti njenemu toku in v njej preprosto uživati.

Ocena: 4; piše: Dušan Jesih