Najpogostejša kritiška opazka, da Yeasayer nadaljujejo tradicijo bolj znanih Animal Collective, ni bila iz trte zvita. Toda brooklynski kolektiv je potreboval še bolj otipljivo hvalnico, ki ga ne bo le uvrščala med že odigrane zgodbe. Namreč, ne glede na impulzivnost in spontano razigranost skupine Yeasayer se je njihova godba več kot očitno držala neohipijevskih in psihadeličnih motivov. Nič slabega, le občutek, da ne moreš dvakrat zapored svoje občutke predstavljati skozi razlitje mavričnih barv.

In potem se je zgodil dolgo pričakovani "album resnice", album, ki bo skupini Yeasayer pokazal pot iz objema analitičnih primerjav … Album Odd Blood. Na njem je vse, čemur so se Yeasayer hoteli izogniti na prvencu – od elektronskih ambientalnih pejsažev pa vse do lahke popkonjenice globokih misli. Toda, koherentnost njihovega izraza in aranžerska hudomušnost v celem nizu zvočnega ozvezdja me je navdušila.

Vem, da so tisti najbolj goreči privrženci njihovega prvenca ostali zaprepadeni z količino elektronike (I Remember, Love Me Girl, Mondegreen), toda nihče ne more mimo tega, da so Yeasayer "popu rekli pop" in jim je taisti zlovešči pop uspelo pogoltniti v enem zalogaju z lastnimi močmi (Ambling Alp, Madder Red). Le potrditev v živo še počakajmo!?

Ocena: 4