Soap for Sweatshops, lepo poslovenjen v Milo za delovno silo, je njihov šesti samostojni diskografski produkt, homogena zbirka desetih skladb, desetih pronicljivih, s sarkazmom in samoironijo prepojenih kompleksnih zvočnih podob značilne, recimo ji kar "žoambovske" stilske in slogovne prepoznavnosti.

Ta se je počasi a vztrajno, iz leta v leto, iz izdaje v izdajo vse bolj oddaljevala od začetnega po Chicagu in New Yorku dišečega post hard core noise rocka in se preko avantgardno rockerskih, eksperimentalnih, džezovskih, improvizatorskih in etnovsebin prebila do avtohtone "rock in opposition" drže, ki se v dokončni različici ni odrekla nobenemu izmed svojih gradnikov. Morda je zgolj kakšnega nekoliko umaknila v ozadje ali drugemu namenila pomembnejšo vlogo. Kot tokrat balkanskim in orientalskim vplivom, kjer še posebej blesti Marjan Stanić. Navdihnjeni bobnar in tolkalec se je z izdatnejšim angažmajem kot doslej pridružil Gregorjevi in Ivotovi kreativnosti že v ustvarjalni fazi. Strukture posameznih skladb so tako še bolj raznolike, dinamično razvejane a hkrati še vedno neverjetno čvrste in kompaktne.

Ob tem ne gre prezreti niti vloge gostujočih glasbenikov - izstopa ugleden švedski saksofonist Martin Küchen - neprekosljivega tonskega mojstra Babota in niti ne več tako presenetljivega producenta Alda Ivančića, ki se iz elektroguruja vse bolj pomika na področje improviziranih in svobodnjaških muzik.

V nasprotju s predhodnimi izdajami ŽŽW tokrat ponujajo kar nekaj priredb ali pa vsaj sposojenih in praviloma dodobra predelanih fragmentov skladb drugih avtorjev. Zadnja El Šaban, je denimo obdelava kavarniške pesmi U godini jedan dan, makedonskega romskega pevca Serbezovskega, Grčin/Greek Foresight pa je svojevrstna lepljenka dveh rebetskih pesmi iz prve polovice preteklega stoletja, v kateri so se poigrali tudi s prepoznavnim rifom iz garažnopankerske klasike I Wanna Be You Dog. Ta skladba tudi sicer predstavlja vrhunec albuma, saj se po eni strani zaradi poslušljive melodike ponuja valovom profiliranih radijskih postaj, po drugi pa so z njo vizionarsko predvideli aktualno grško tragedijo.

Zaradi ignoriranja, celo prezira modnih smernic, ki jih narekuje glasbena industrija, ki vse očitneje in uspešneje steguje lovke tudi v svojčas neodvisno produkcijo, utegnejo ŽŽW nekritičnim konzumentom t. i. alternativne ali indie godbe zveneti kot bodisi preveč radikalen bodisi rahlo anahronističen tujek. Nesmisel. Njihova godba je časovno neopredeljiva, a ob tem neverjetno živa in aktualna, tako v strogo glasbenem kot v širšem sporočilnem smislu. Najboljši dokaz je skladbica Sv. Palačinka; pikra, ironična, tragikomična refleksija trenutnega družbenega, političnega in kulturnega stanje slovenske družbe. Gre za uglasbljeni članek, objavljen v najbolj rumenem slovenskem dnevniku, kjer bizarno zgodbo o podobi Matere božje, ki se je pojavila na površini palačinke, končajo z blasfemičnim avtorskim verzom: "Če bo družina snedla sladico, bo pokakala Marijo Devico". Neponovljivo!

Ocena: 5; piše Dušan Jesih