Toda če zgoraj omenjeno ime spremenite v tako ultimativnega, kot je Zola Jesus, potem zagotovo mislite smrtno, smrtno resno! Četudi je Zolin zadnji zgoščeni album Stridulum II, tretji v vrsti njenih diskografskih del, izšel šele zdaj, je 21-letna ameriška pevka v položaju, da "pokori" glasbeni svet!

Tako album New Amsterdam kot tudi The Spoils sta samozavestno – PJ Harvey je že izjavila, da jo Zola spominja nanjo, še iz časa Rid Of Me - in izjemno drzno, na meji erotike in filma noir, tlakovala pot danes ene najmlajših in najizvirnejših kantavtoric. Četudi je plošča Stiridulum II razširjena različica hvaljenega istoimenskega EP-ja, ki je izšel na začetku leta, moram priznati, da se je še vedno težko upreti šarmu, zrelosti in skrivnostni privlačnosti mlade pevke.

Njen suvereni sprehod skozi labirinte darkerskega elektrobodyja (I Can't Stand, Trust Me, Lightsick) in eterične novodobne gotske romantike (Night, Manifest Destiny, Sea Talk), ki ne vleče nobene povezave z razvpitim emožanrom, se zdi sila enostavno početje. Toda, enostavno in natančno aranžersko hudomušnost si Zola lahko privošči le zaradi svojega mogočnega vokala – nekateri kolegi so ga že krstili "angelski glas iz pekla" –, ki je podaljšana roka vseh inštrumentalnih avizov, ki krasijo njene skladbe.

In če tudi sam uporabim slikovitejši opis Zole Jesus, bi dodal le, da če režiser David Lynch misli, da je v svojem "čudovitem svetu zlobe in nasilja" že izrabil vse zgodbe, se moti. Nujno mora spoznati Zolo Jesus!

Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapovič