dejanj." In zato: "Da ne bi bili presenečeni, moramo narediti seznam vseh možnih situacij." In pa akcij za sedanjost. In pri tem nam pomaga zgodovina.

Lani se je v Franciji zgodilo nekaj nenavadnega. Predsedniško predvolilno kampanjo je zaznamoval zgodovinopisni spor; le da v njem drugače kot v znamenitem nemškem Historikerstreitu, sporu glede interpretacije nacistične Nemčije in holokavsta, niso sodelovali zgolj zgodovinarji. Močnejši je bil glas javnosti in politike. Povod je bilo najambicioznejše francosko zgodovinopisno delo zadnjih let: Svetovna zgodovina Francije, projekt, ki ga je vodil prestižni College de France, uredniško pa nadziral Patrick Boucheron.
"Neverjetno, ja. Zakaj je neki založniški projekt povzročil tako divji odziv?" S Patrickom Boucheronom sediva pod platneno streho v stari Ljubljani. Lije. Boucheron očitno ne bo imel dosti od Ljubljane, saj je prišel le za dober dan. Najprej sem ga seveda povprašala o "problemu" s Svetovno zgodovino Francije, katere posebnost je, da zgodovino Francije obravnava z več vidikov; torej ne le s francoskega.
Premik lastnega stališča je humanistična gesta par excellence
V tem je pravzaprav sledil francoskemu renesančnemu humanistu Michelu de Montaignu, ki je sledil kredu, ki ga Boucheron izvrstno ubesedi v svojem besedilu Kaj zmore zgodovina?: "Tako se je Montaigne zmogel odreči svojim lastnim verjetjem, in še posebej tistemu verjetju, ki je vselej najtrdovratnejše, saj se potuhne v mrtvi kot reprezentacije: gotovosti lastnega stališča. Ko lastno stališče premaknemo, ko iz pisave naredimo kraj drugega, naredimo humanistično gesto par excellence." Temu vodilu pravzaprav ves čas sledi in mu poskuša vrniti moč tudi College de France.

"Imamo nacionalno zgodovino, ki je legitimna. Tako lahko napišemo zgodovino Slovenije, Nemčije, Francije … In imamo svetovno zgodovino. Obe sta združljivi. S svetovno zgodovino Francije sem spravil ti dve veji," pravi Boucheron, "o narodu lahko pišejo tudi drugi, ne zgolj narod sam. Ker sem se zgodovine lotil širše, nisem nikogar ranil. Ta poskus pa so sprejeli kot manjšanje, degradiranje Francije. Zakaj? To me je zelo presenetilo. Želeli pa smo tudi sprožiti razpravo."

Ta škandal je pravzaprav tudi eksemplaričen glede na prevladujoč diskurz v francoski politiki. Boucheron ponazori prav primer zdajšnjega francoskega predsednika Emmanuela Macrona in sprememb v njegovi govorici v obdobju pred volitvami in po njih. "Macronove zmage ni nihče predvidel. In celo šest mesecev pred volitvami ni bil favorit. Macronova kampanja je temeljila na koncepciji odprte družbe. Preveč dolgo so Francozom govorili, da je Francija oslabljena država. Macron pa je izbral bolj spraven in pozitiven govor," pove Boucheron in preskoči na čas po prvem majskem koncu tedna leta 2017: "[K]o pa je bil izvoljen, se je Macron vnovič zatekel k nacionalističnemu govoru, k junaškemu govoru. Malce sem presenečen nad tem in to mi ni všeč. Francoski politični sistem je zelo predsedniški. Morda nam Slovenci trenutno zavidate, saj se ukvarjate s sestavo vlade. V Franciji obstaja pravzaprav zelo močan monarhični sistem. Ko pri nas zmagate, zmagate povsod. Pri nas je oblast vertikalna. Osebno se mi zdi to utrujajoče in ne preveč demokratično."
Boucheron je strokovnjak za pozni srednji vek, ki se nam zdi tako zelo oddaljen. Čim nekdo izgovori srednji vek, veliko ljudi dobi asociacijo na nekaj temačnega, zaprtega, strašnega; renesanso pa že nekako dojemamo kot del sodobnosti, čeprav ločnica med njima v smislu jasne črte ne obstaja in pozni srednji vek sovpada z zgodnjo renesanso. A čeprav je torej strokovnjak za ta "čudni svet", Boucheron skozi zgodovino nenehno razmišlja o sedanjosti. Saj zgodovinopisje vendar obstaja v njej, obstaja danes in mora danes imeti veljavo.

Zgodovina na sedanjost vpliva z učinki resnice
"Zgodovina ne more upravljati sedanjosti. Ne sme govoriti, kaj potrebujemo v prihodnosti. Lahko pa na sedanjost vpliva z učinki resnice," pravi. "S svetovno zgodovino Francije smo želeli pokazati, da če stavimo na odprto družbo, to še ne pomeni, da se odrekamo ljubezni do Francije. Rad imam Francijo, kot tudi Ljubljano, Dunaj … Prav je, da smo navezani na določene kraje, a zgodovina nas ne sme zapreti znotraj ukoreninjenosti in kozmopolitizma. Na eni strani v zaprt prostor in na drugi nad zemljo. Treba je reči: Sem iz tega kraja in iz tega kraja živim po vsem svetu." In doda: "Trenutno spoznavam Ljubljano in počutim se v osrčju Evrope. Sem v središču evropskega projekta, ki povezuje svet v krajih, ki vzbujajo politična, estetska čustva in se ne zapirajo vase. To moramo danes braniti."

Boucheron je v Ljubljano prišel na vabilo Francoskega inštituta in je sodeloval na pogovoru v okviru niza dogodkov Fabula po Fabuli založbe Beletrina. Izhodišče Boucheronovega pogovora z zgodovinarko Manco G. Renko je bilo njegovo nastopno predavanje, torej predavanje ob nastopu položaja predstojnika katedre za zgodovino oblasti v Zahodni Evropi med 13. in 16. stoletjem. Z njim je nastopil decembra leta 2015, naslov Kaj more zgodovina? pa je nastal tudi na osnovi tedaj nedavnega niza terorističnih napadov v Parizu.
"Sem zgodovinar starejšega časa. Preučujem namreč srednji vek. Zgodovina je glede na današnje nepredvidljive razmere nemočna. Lahko nas le opominja na preteklost. Sedanjost je nakopičena preteklost," pravi Boucheron, ko ga povprašam, kje tiči potencialna moč zgodovinskega znanja, "rekel bi, da je zgodovina umetnost spominjanja tega, česar so moški in ženske v družbi sposobni narediti. Slabih in dobrih dejanj. Zgodovina je umetnost spominjanja in obenem spodbujanje k emancipaciji. Da ne bi bili presenečeni, moramo narediti seznam vseh možnih situacij." In akcij, bi lahko dodali.

Zgodovinska obdobja žalostnih ljudi
Za naš čas se pogosto govori, da je čas konca prihodnosti, optimizma, da je družba žalostna. Zato še toliko bolj pritegne tisti izsek iz Boucheronovega predavanja (izšlo je pri založbi Studia Humanitatis), v katerem Boucheron omenja teorijo žalostnih ljudi iz obdobja okoli leta 1560 Luciena Febvra. To so bili ljudje, okoli katerih "in v njih samih je bilo toliko nepopravljivih vojn" (Fernand Braudel) in ki so živeli v času vzpona pojma državljanska vojna. Prihajalo je do množičnih pokolov neoboroženih civilistov, ob katerih se pojavi nova beseda – masaker.

Ti opisi v nas budijo žive spomine, spominjajo na podobe iz poročil. "Biti zgodovinar pomeni vedeti, da se je vse, kar se dogaja na področju politike v neki družbi, nekoč že zgodilo. Česa se danes bojimo? Da bi se bili prisiljeni odreči temeljnim svoboščinam," govori Boucheron, ko prideva do teme konkretnih zgodovinskih primerov, od katerih se lahko učimo. "Toda v zgodovini se je to pogosto dogajalo. Že pridobljene temeljne svoboščine so ljudje že izgubljali, denimo v določenih trenutkih v zgodovini rimskih in grških mestnih držav. In ker se je to že zgodilo, še ne pomeni, da se ne bo ponovilo. Zgodovina pa nas o tem obvešča."
Zgodovinar mora torej spremljati tudi trenutne razmere in poskušati zaznavati dogodke ali slutnje, ker nam zgodovinsko znanje lahko pomaga preprečiti najhujše. "Danes, še zlasti v Srednji Evropi, se zgodovina ponavlja, in tega se bojimo. Vse skupaj je podobno duhovom. Sam menim, da se zgodovina nikoli ne ponovi v enaki obliki. Ti duhovi so tu, da nas opozarjajo in prebudijo. Ne. Zgodilo se bo nekaj drugega. A zaradi tega to zlo ne bo nič manjše!"
15. stoletje, ko je bila še mogoča drugačna globalizacija
Vedno bolj prevladuje občutek, da se zdajšnja politika in predvsem politični diskurz gradi z vzbujanjem strahu. Podobno vzdušje je gotovo vladalo tudi že v nekaterih prejšnjih dobah. Boucheron izpostavi 15. stoletje, s katerim se je veliko ukvarjal, in sicer tudi v smislu zgodovine sveta: "To je čas pred velikimi odkritji in pred okcidentalizacijo sveta. Oziroma pred pojmovanjem, da se je svet zgradil okoli Evrope. Na začetku 15. stoletja ni bilo tako. To je bil celo najmanj verjeten razvoj dogodkov," Boucheron začne govoriti s še večjim žarom, ko prideva do "njegovega" zgodovinskega obdobja, "v 15. stoletju je prevladovalo mnenje, da je mogoča drugačna globalizacija. Najverjetnejša možnost na začetku 15. stoletja je bila, da se svet oblikuje okoli svojega središča. Katerega središča? To je bilo Osmansko cesarstvo. Evropo je v tistem času združeval strah pred Turki. Strah pred Turki je obsesija in temelj evropske zavesti."
To je bil čas pred nastankom modernih nacionalnih držav; meddržavni sistem so zaznamovala velika cesarstva. Iz tega Boucheron izpelje še eno potezo sodobnosti, za katero ljudje menijo, da je edina mogoča norma in da vse, kar bi jo lahko ogrožalo, ogroža našo bit: "Nacionalna forma naj bi bila normalna, zaželena, cesarstvo pa čista zabloda." Če pa pogledamo na konec srednjega veka, vidimo, da je to konstrukt. "Zato me zanima konec srednjega veka, saj takrat še ni bilo nič določenega, napisanega. Pahljača možnosti je bila še odprta."
O vdorih politike v zgodovinsko znanost
Ko sva že govorila o povezavi zgodovine in politike, se nisem mogla ogniti vprašanju vdora politike v zgodovinopisje oziroma o poskusih vplivanja politike na zgodovinsko znanost. "Imamo bolj ali manj dramatične primere. V Franciji so bili poskusi predvsem z desne politične strani, da bi pravno vzpostavili nacionalno pripoved, ki strogo predpisuje identiteto. V tem okvirju so zgodovinarji protestirali proti tej pobudi," začne Boucheron, "obstajajo pa tudi poskusi vnovičnega pisanja zgodovine v Evropi, ki so še hujši. V mislih imam Poljsko, Madžarsko … Tudi na Japonskem se je zgodil poskus vnovičnega pisanja zgodovine in enako v ZDA. Pri predsedniku Trumpu se pojavi v političnem diskurzu popolnoma novo dojemanje gibanja državljanskih pravic."
Boucheron spregovori tudi o tem, kako se pravzaprav vsaka nacionalna zgodovina oziroma vsak nacionalizem začne s ponovnim pisanjem o preteklosti. Izpostavi primer Katalonije in pa Anglije: "Nekoč je Anglija pisala pomorsko, imperialistično, transnacionalno zgodovino. O tem so se učili na univerzah. Danes pa britanski ultrakonservativni zgodovinarji želijo ustvariti sodobno zgodovino brexita. Ne gre le za to, da so sprejeli politično odločitev, da izstopijo iz Evrope, pač pa želijo izstopiti tudi iz angleške zgodovine."
Truditi se moramo za znanstveno pozavarovanje zgodovine
Proti koncu svojega nastopnega predavanja Boucheron opozori na nujen boj za ohranitev zgodovine. Ker gre za enega najbolje artikuliranih zagovorov zgodovinske znanosti, tu odstavek navajam v celoti:
"Kolektivno se moramo truditi za znanstveno pozavarovanje režima resnice zgodovinske vede. Zato je treba s pomočjo nekega novega metodološkega realizma uskladiti učenost in domišljijo. Učenost zato, ker je to tista oblika obzirnosti v vednosti, ki se postavlja po robu vsakršnim pogubnim poskusom odpravljanja realnega v imenu stvarnosti, ki so značilni za nepravične oblasti. Domišljijo pa zato, ker je oblika gostoljubnosti in nam omogoča, da sprejmemo to, kar v občutenju sedanjosti izostri lakoto po drugosti."
Predvsem tudi zaradi vzpona družbenih omrežij, ki so podobno, kot je to denimo v primeru medicine, postala prizorišče izpodbijanja znanstvenih dognanj, me je ob koncu zanimalo, kako ubraniti zgodovino. "Zagovarjam misel, da je vsak diskurz o preteklosti legitimen. Normalno je, da politiki pri vladanju artikulirajo neki diskurz o preteklosti. Tak diskurz je legitimen, kot je diskurz, ki ga uporabi neki romanopisec, cineast, gledališčnik … Gre za aktualiziranje spominov. Zgodovina kot znanost je le eno od aktualiziranj preteklosti v neki družbi. Vendarle pa mora pri tem uporabljati znanstveno metodo. Zgodovina ima svojo metodologijo, ki temelji na tem, da zgodovinarji omogočajo razumevanje in vpogled v svoje delo."
Boucheron nadaljuje s konkretnim primerom: "Pisanje o II. svetovni vojni je danes bolj ali manj akademsko sprejeto, zgodovinarji se zavedajo, da jim politiki lahko ponudijo svoj pogled na določeno zgodovino. Toda če bi v to privolili, postane pisanje zgodovinarjev le njihovo osebno mnenje, ki ga je mogoče ovreči. Vendar gre za več kot le za osebno mnenje, saj njihove ugotovitve temeljijo na določenem delu, ki ga je treba dati na vpogled."
Obveza je na obeh straneh, tako na strani javnosti in politike, ki mora zgodovinarjem dopustiti avtonomijo in zaupati v njihovo znanje in delo, in na strani zgodovinarjev, ki morajo svoje metode razkriti in morajo biti tako kot kuhar, ki razstavi svoje sestavine, v vsakem trenutku sposobni in pripravljeni imenovati arhive, pokazati dokumente, predstaviti hipoteze in njihovo preverbo ter razložiti metodologijo. Le tako se lahko gradi zgodovinska resnica.