Premiera igre bo danes ob 22.05 na programu Ars, potem bo pa še mesec dni dostopna na spletu.

"Preko lika gospoda Jourdana, bolestno obsedenega s svojo družbeno veljavo in videzom, se Moliere sicer primarno ukvarja z vprašanjem povzpetništva, vendar ga danes, v času dominacije potrošnje in virtualnih prostorov, ki temeljijo na popularizaciji površinskih vrednot, lahko beremo tudi kot sodobnega, razdrobljenega posameznika, ki indice za oblikovanje svoje identitete išče v svetu hiperprodukcije videzov: Jourdain vrednote išče zunaj sebe, in to ne zaradi vrednot samih (ne zaradi ljubezni do umetnosti, znanja ali drugih veščin), temveč zgolj zaradi videza kultiviranega duha, ki naj bi mu prinesel določeno družbeno prepoznavo in veljavo. Ni zmožen globlje predanosti in vztrajnosti v kateri koli aktivnosti, ki ne ponuja instantne zadovoljitve, njegova nečimrnost in nagoni so njegovo ključno vodilo. To se mi zdi zelo simptomatsko za sodobno družbo, ki temelji na instant užitkih in hedonizmu. Jourdainov 'žlahtni jaz' je konstrukt, ki ni last notranje motiviranih, osebnih stremljenj in zanimanj, temveč je nekritično prevzeta, od zunaj vsiljena identiteta. Pri tem se opira na razne strokovnjake, ne zaupa ne v svojo presojo ne v presojo svojih bližnjih, temveč verjame le mnenju tistih, ki so sposobni s kultiviranim govoričenjem ustvariti videz avtoritete. Prav tako je dogodkovno središče te komedije priprava na dvorno zabavo; zabava je motiv, ki v sebi nosi zelo sodobno nagnjenje k nenehnemu iskanju ugodja in zadovoljevanja impulzov. Liki učitelja plesa, učitelja glasbe in učitelja filozofije pa ponujajo tudi indice za kritiko umetnosti (in etike), ki podlegajo diktatu tržnega kapitala. Kritiko poblagovljene, utilitarne umetnosti, ki v rokah korporacij služi predvsem spodbujanju ideologije potrošnje in tako ni več umetnost, temveč le še potrošna dobrina," je zapisala Evelin Bizjak.

Besedilo je nastalo po naročilu, ki ga je Molière dobil z dvora Ludvika XIV. na temo "turški obred", on pa je napisal satirično besedilo o brezkompromisnem meščanskem povzpetniku Jourdainu, ki za vsako ceno hoče doseči žlahtnost, vendar hitro, brez truda, z nekaj naučenimi frazami in načičkanimi oblačili, torej le z zunanjim videzom. V ta namen si najame celo nekaj učiteljev, da bi tako "požlahtnjen" napravil vtis na lepo Dorimeno. Celotno besedilo je parodija na ceremoniale, ki jih je v Ludvikovih časih izvajalo plemstvo, česar pa kralj ni dojel kot žalitev, ampak se je ob predstavi nadvse zabaval. Avtor je bistroumno nastavil ogledalo ne le takratni družbi z igro navideznosti, s katero se besedilo konča, ampak tudi univerzalni človeški slabosti, častihlepju.

Leta 2017 so besedilo v Mestnem gledališču ljubljanskem uspešno uprizorili, večina igralcev iz predstave sestavlja tudi zasedbo radijske igre v režiji Alena Jelena. Kakšen izziv je za radijskega režiserja snemanje svetovne gledališke klasike, kako o tem razmišlja in kam jo umešča kot aktualni urednik Uredništva igranega programa, odgovarja: "Moliera sem imel priložnost režirati samo enkrat, in še to med študijem na AGRFT-ju. Za režiserja je vedno izziv režiranje klasičnih del, saj so dobro poznana. Gledalci in poslušalci jih z zanimanjem pričakujejo. Prav je, da imamo klasična dramska besedila prirejena tudi za radijsko igro. V našem arhivu jih je kar nekaj. In kljub temu da so to klasična dela, so še kako aktualna in brezčasna. Tako kot Žlahtni meščan, v katerem se Moliere pozabava z željo po družbenem napredku, pretvarjanju, pokaže na snobizem in absurdnost nekaterih družbenih norm."

Uporabili so prevod Josipa Vidmarja, dramaturginja je bila Vilma Štritof, tonska mojstrica Sonja Strenar, glasbena oblikovalka pa Darja Hlavka Godina.

Glavno vlogo Gospoda Jourdaina je interpretiral Primož Pirnat, gospo Jourdainovo, močen sodobni ženski lik, je igrala Iva Kranjc Bagola, Dorimena je bila Polona Juh, Dorant pa Uroš Smolej. Z močno igralsko ekipo je režiser zasedel še druge vloge. Nastopili so: Jernej Gašperin, Marko Mandić, Gregor Gruden, Nejc Cijan Garlatti, Boris Ostan in Saša Mihelčič.