Doktor filozofije Primož Repar, pesnik, vnet raziskovalec in prevajalec Sørena Kierkegaarda, soustanovitelj ter urednik založbe in revije KUD Apokalipsa, Repar, ki je v popotnici h knjigi upravičeno označen kot "vitez alkimije srčnega utripa", razmišlja o sodobnem svetu ter o "potrebi po bivanjskem zaobratu navznoter" v dialogu s pogledi teh treh mislecev, ki jim pusti ogromno prostora, tako da navaja njihove citate, ko sam poskuša uzreti svet in družbo po gospodarski krizi 2008.

Sorodna novica Lanski simpozij o Kierkegaardu odmeva v svetu

Reparjev premislek se začne pri filozofu, kristjanu, "očetu eksistencializma" Sørenu Kierkegaardu in njegovem "posamičniku". Izhajajoč iz njega, je knjigo vzpostavil kot "osebni poskus dialoga skozi branje besedil" treh, kakor jih sam imenuje, krščanskih socialistov. Namen knjige je spregovoriti o eksistencialni drži, ki so ji zavezani vsi štirje. V času splošne globalizacije in posledično težnje po generalizaciji so posamične in eksistencialne drže redke. Urednik knjige in pisec spremnega besedila Dejan Aubreht, sicer tudi avtor knjige Zaton posameznika, bralca napoti k temu, da je Repar kljub napeljevanju k personalistom in h krščanskemu izročilu filozofsko zavezan predvsem Kierkegaardovi misli in da je njegov način eksistencialna didaktika ter da moramo zato knjigo brati ob nenehnem spraševanju o sodobnem času in o vlogi, ki jo lahko kot posameznik odigram v svetu, v katerem postajam tudi sam stvar.

Več kot polovica knjige Dar osebe je posvečena Edvardu Kocbeku. V nasprotju s klerikalizmom vseh nazorov, ne le krščanskega, se njegov krščanski socializem razprostira skozi obravnavana in citirana dela, kot so Premišljevanje o Španiji, Misli o človeku, Razumnik pred odločitvijo, Strah in pogum, Tovarišija, Listina in druga. Kot zanimivost: Kocbek je bil med študijem med letoma 1924 in 1927 aktiven pri Križarjih, mladinskem duhovnoprenovitvenem gibanju, ki je bilo včasih na meji mističnega. Združevalo je predvsem pesnike in športnike, med drugim tudi Pio in Pina Mlakarja. Gibanje je iskalo harmonijo in se zavzemalo za izstop iz binarnih pozicij duše in telesa ter za prenovo krščanstva. Telesnosti je zato dajalo duhovno komponento. Repar se navezuje na telesno metafiziko plesalcev Mlakar in na Kocbekov koncept "biocentrične metafizike", čemur bi danes rekli filozofija športa, in kliče po nadaljnjem proučevanju.

Osvobodilni boj je Kocbek najprej dojemal kot priložnost za osvoboditev kristjanov pred moralistično in duhovno ozkostjo, piše Repar, "vendar tudi kot nadaljevanje predvojnega dialoga z marksisti, ki bi tudi njih osvobodilo lastne dogmatične pozicije". Tako se pod podnaslovom Via purgativa, pot očiščevanja, kot osvobajanja lastne eksistence v nenehnem soočenju z drugo ideologijo med drugim vzpostavi Kocbekovo razlikovanje med sovraštvom, "ki vse črti, zanikuje in ponižuje", in jezo, sveto jezo, razkačenostjo, "strastjo, ki ve, kaj hoče, zato je usmerjena v načrten in sankcioniran boj proti zlu". Poudarjen je tudi pomen izpričevanja, torej ne le govorjenja resnice, ampak resnico živeti, torej pričevati.

Za Kocbeka, ki je bil polemičen do države in Cerkve, je bila vrhunska kriza priložnost za preskok na novo bivanjsko raven. Za Andreja Gosarja je bila revolucija preveč površna, menil je, da nimamo časa zanjo, saj je edina revolucija mogoča evolucijsko. Janez Evangelist Krek pa je bil po Reparjevih besedah "praktik od glave do peta" in je verjel v spremembo sveta s političnimi sredstvi demokracije. Politično skupnost, ki jo je gradil Krek, je Gosar videl kot možnost tvorjenja nove politike dejavne ljubezni. Uvedel je pojme samoupravljanja, avtonomije posameznika in posameznih delovnih skupnosti ter deleženja pri oblasti na vseh segmentih družbe. V delu knjige, ki je namenjen Andreju Gosarju, pri čemer Repar poudarja pravico in čisto srce, se razprostre pot razsvetljevanja, naslovljena Via illuminativa. Gosar, znan po "poedincu", posamezniku, in delu Za nov družabni red (izšel je v dveh delih leta 1933 in 1935), je imel vizijo nekakšne tretje poti med kapitalizmom in socializmom in se je zavzemal za pojem družaben, ne družben, saj 'družaben' poudarja sproščene medčloveške odnose, ki so pomembni pri tvorbi skupnosti posameznikov. Gosar je bil v idejah osamljen, ni se hotel vezati na Osvobodilno fronto, še manj na klerikalce. Repar zaključuje, da so mu nasprotniki, ki so ga potisnili v ozadje, naredili uslugo, saj se je osamosvojil in krenil po svoji poti.

Po številu strani najmanjši, a zato nič manj pomemben delež Reparjevega premišljevanja v knjigi Dar osebe je odmerjen očetu krščanskega socializma Janezu Evagelistu Kreku in njegovi poti združevanja, to je tako imenovana Via unitiva, romanje k pravičnosti in ljubezni. Krek je bil kot politik in duhovnik izjemno odprt, med drugim je v dunajskem parlamentu predlagal ločitev Cerkve in države, zaradi česar se je moral škof Jeglič zagovarjati v Vatikanu. Praktično je reševal problem revščine, razmahnil zadružništvo ne le v Sloveniji, ampak tudi Istri in Dalmaciji. Kreku, ki ga je Juhant primerjal z Gandhijem, češ da je "nesebično z resnico, pravico in plemenitostjo dvigal svoj narod ter osvajal tudi srca drugih narodov" in ki je "svaril pred prevlado tehnike kot tehnologije, ki požira smisel", je "uspelo povezati ekonomiko urbanega z ruralnim" in ruralnega z urbanim, kar je danes aktualno kot smernice trajnostnega razvoja.

Tako Repar z obsežnim gradivom slika ponujeni nastavek Nove pravde, v nasprotju s staro pravdo, nove pravice kot "dviga človeškega bitja v nov način bivanja, ki prihaja" prek očiščevanja, razsvetljevanja in združevanja. Glede na to, da gre za osebno, natančno in poglobljeno branje del treh pomembnih oseb na Slovenskem in za Reparjevo apliciranje na sodobno družbeno stanje v Sloveniji in svetu, bi bilo ob morebitnem ponatisu dobro dodati izčrpke na začetku poglavja in sintezo na koncu poglavja. Skratka, še večjo preglednost in strnjeno povzemanje za širše bralstvo kljub temu, da je Dar osebe natančno koncipiran v šest delov – po dva ob vsaki osebi. Ker je knjiga ob linearnem branju sestavljena tako, da od bližnje preteklosti prodiramo dlje v zgodovino, bi jo takšni elementi sistematičnosti in preglednosti morda naredili prijaznejšo in bi tako bogata vsebina dosegla več "posamičnikov".

To pa je navsezadnje namen vsake knjige, še posebej te, ki nagovarja k spremembi v družbi s spremembo po človeku in spomni na upor gladiatorjev v rimskem imperiju, ki je povzročil eno največjih sprememb v zgodovini človeštva. To, da je Kreku, Gosarju in Kocbeku pripuščenega veliko prostora ter da gre za preplet filozofske govorice s pesniškimi prvinami, niso le prijazne besede iz knjižne popotnice, temveč natančen opis obsežne knjige, bralec pa jih sme in mora razumeti tudi kot klasifikacijo, opredelitev in uvrstitev. Reparjev tok misli je včasih pesniško enigmatičen, začne in medias res, šele kasneje sledi tako imenovani uvod, besedilo dopolnjuje celo z zanimivimi haikuji kot zgoščeno mislijo. Vsekakor je bralcu omogočeno dinamično in poskakujoče branje, ki ga ne odvrnejo niti poskusi nagovarjanja neizrekljivega in transcendentnega, obenem pa postopno usvoji termine iz krščanske in filozofske terminologije. Na primer dar – obdarovanje, kar antropologija pozna kot institucijo obdarovanja: dar mora naprej, dar kroži ... Prav naslovni "dar", v obliki misli štirih "oseb", je ponujena priložnost za bralca, je v času hrematizma in pohlepa polnovreden izziv za senzibilizacijo in premislek o položaju ob modrosti naših izredno odprtih mislecev.

Reparjev Dar osebe je izjemna knjiga, bogat, dobrodošel knjižni dar, ki je nastal pred tako imenovanim koronačasom, vendar tovrstne kompleksne krize napoveduje in v dialogu s tremi osebami ponuja premislek.

Iz oddaje S knjižnega trga.