S Kazuyo Sejima in Ryuem Nishizawo sta se med Pritzkerjeve nagrajence vpisala arhitekta, katerih delo zaznamuje podoben pristop kot lanskega nagrajenca Petra Zumthorja. Kot namreč v svoji knjigi Modern Architecture - A Critical History piše priznani teoretik Kenneth Frampton, se tako Zumthor kot Sejima in Nishizawa uvrščajo med arhitekte, katerih dela zaznamuje ekspresivna materialnost. Ta način dela, katerega začetke Frampton išče pri švedskem arhitektu Sigurdu Lewerentzu, se v delu tokratnih nagrajencev kaže v natančno premišljeni uporabi gradbenega materiala, ki naj sam na sebi že sporoča namen njunih objektov. Vendar pa materiali, ki jih uporabljata Sejima in Nishizawa niso prestižni; gre za vsakdanja gradiva, ki pa ju japonska arhitekta pogosto podvržeta kompleksni obdelavi. Primer takšnega pristopa je njun muzej v Toledu v ameriški zvezni državi Ohio.
Koncept demokratičnega prostora
Ta muzej razkriva še en vidik kreda Kazuyo Sejima in Ryueja Nishizawe. "Arhitektura je nekaj takšnega kot park," je za New York Times nedavno povedal Nishizawa, mlajši partner v arhitekturnem v leta 1995 ustanovljenem biroju SANAA. Sejima dodaja, da želita svoje stavbe zasnovati kot javne trge, po katerih smejo postopati vsi ljudje, če pa to ne gre, se lahko v stavbe vključijo prek njihovih prozornih sten. Govorita torej o demokratičnosti v arhitekturi, o arhitekturi, ki je odprta za vse. Pritzkerjeva žirija s predsednikom Petrom Palumbo na čelu pa je izpostavila še en vidik koncepta demokratičnega prostora. Zapisala je, da v njuni obravnavi prostorov ni hierarhičnosti, da obravnavata vse prostore v njunih objektih kot enakovredne, kar pa na koncu po navadi rezultira v oblikovanju stavb kot členjenja enega samega kontinuiranega volumna.
Skopo povzemanje iz tradicije
Pred Kazuyo Sejima in Ryuejem Nishizawo so Pritzkerjevo nagrado že prejeli trije Japonci. To so bili Kenzo Tange (1987), Fumihiko Maki (1993) in Tadao Ando (1995). Letošnja lavreata menita, da v njunem delu ni najti neke jasne navezave na japonsko tradicijo. Zagotovo pa je nanju vplivala japonska tradicija navidezne lahkotnosti arhitekture, treznih konstrukcij in prehodnosti prostorov, tako prehodnosti znotraj samega objekta kot tudi prehodnosti med notranjostjo in zunanjostjo.
Arhitektura naj ne bo retorika
Kazuyo Sejima in Rysue Nishizawa sta predvsem arhitekta praktika. Nobeden izmed njiju do danes še ni izdal nobenega teoretskega dela in tudi svoje arhitekture ne načrtujeta kot 'javne izjave'. Tako kot lanski nagrajenec Peter Zumthor tudi Sejima in Nishizawa zavračata retorično arhitekturo, bombastične geste. Raje sta nekoliko bolj zadržana in besedo o arhitekturi ponudita uporabnikom.
K dialogu o arhitekturi Sejima letos vabi še intenzivneje kot sicer. Je namreč prva ženska na čelu beneškega arhitekturnega bienala. Po zgoraj zapisanem se izbira teme 12. arhitekturnega bienala - Ljudje se srečajo v arhitekturi - zdi skoraj logična. Razstavljavci naj bi tako v Benetke prinesli projekte, ki se ukvarjajo z možnostjo ustvarjanja novega sožitja med človekom in arhitekturo ali glavna linija razmisleka naj bi sledila vprašanjem, "kako pomagati ljudem pri njihovem vživljanju v arhitekturo, kako pomagati arhitekturi, da bi bila relevantna za ljudi, in kako pomagati ljudem, da bi sploh razumeli sami sebe".