Privlačna teorija o uboju očeta, ki je bil premočan

40 let od smrti Theodorja Adorna

Theodor Adorno poleg Maxa Horkheimerja, Walterja Benjamina, Herberta Marcuseja in Jürgena Habermasa velja za ključnega teoretika frankfurtske kritične teorije.

Adorno je svaril pred možno izroditvijo študentskega gibanja v levičarski fašizem.

Te dni mineva 40 let od Woodstocka, prav tako pa je pred 40 leti umrl Theodor Adorno, filozof in eden ključnih predstavnikov Frankfurtske šole, čigar ideje so odmevale med upornimi študenti.

Theodor Adorno poleg Maxa Horkheimerja, Walterja Benjamina, Herberta Marcuseja in Jürgena Habermasa velja za ključnega teoretika frankfurtske kritične teorije. Foto:

Študentski upori leta 1968 — Adorno je svaril pred možno izroditvijo študentskega gibanja v levičarski fašizem.

Ob zgoraj omenjenih obletnicah so v Nemčiji spet aktualna razmišljanja o vzroku "prezgodnje" Adornove smrti, h kateri naj bi po nekaterih interpretacijah svoj delež prispevali sami študenti, ki niso razumeli bistva Adornovega nauka oziroma nauka kritične teorije Frankfurtske šole. Ta je pomenila nadgradnjo "spodletele" marksistične teorije, ki v vztrajanju pri strogo materialističnem razlaganju značaja družbenih in političnih odnosov ni spoznala bistvene pozicije ideoloških kompleksov, ki generirajo pristanek množic k obstoječemu sistemu.

Wolfgang Kraushaar je Adornovo že načeto zdravje morda do konca iz tira vrgla prav skrb za postopanje študentov.

Svarjenje pred levim fašizmom
O frustracijah Theodorja Adorna zaradi nepremišljenih študentov so mediji sicer pisali že spomladi leta 1969, ko so na dan privlekli celo motiv učenca magije iz Goethejevega Fausta. In ko je skeptik Adorno svaril pred vzponom "levega fašizma", je njegov filozofski kolega Herbert Marcuse, ki je sicer živel in predaval v Kaliforniji, spodbujal mednarodno gibanje upornih študentov in postal njihov junak. Adorno je zaradi tega razvoja dogodkov, v katerih nikakor ni videl možnosti za "končno rešitev" krivic, vedno bolj tonil v letargiji, tožil je zaradi bolečin v očeh in kazal je znake globoke depresije, v pismu, ki ga je nekaj dni pred smrtjo 6. avgusta 1969 napisal Marcuseju, pa je v njegovih besedah čutiti naveličanost in utrujenost zaradi večmesečnega boja s študenti.

Jezilo ga je, da ga nihče ni jemal resno, ko je svaril pred "študentsko Valpurgino nočjo"; tedaj je pisal tudi v Jeruzalemu živečemu zgodovinarju religije Gershomu Scholemu: "Do sedaj je šlo brez fizičnega nasilja, ob morebitni eskalaciji pa moramo računati z vsem." Kot piše Adornov biograf Stefan-Müller Doohm, je bil v tem trenutku Adorno prepričan, da se študenti, ki so se "zvalili" ob njegovih teorijah, obrnili proti njemu in da bodo tudi s pomočjo njegovega znanja ustanovili totalitarizem, sistem, boj proti kateremu je sam, sin judovskega očeta, ki je moral konec tridesetih let emigrirati v ZDA, privzel za svoje glavno poslanstvo.

Usodni vzpon na 3.000 metrov
Theodor Adorno je umrl med vzponom na tri tisoč metrov visoko goro v švicarskih Alpah. Doživel je srčni infarkt. Trditi, da je bil ta neposredna posledica razburjenja zaradi "zablodelih" študentov, bi bilo preveč (čeprav se ta ideja vsake toliko časa pojavlja). A čeprav ne moremo študentov razglasiti za morilce Theodorja Adorna - pa naj se sklicevanje na freudovsko teorijo o uboju očeta še tako dobro sliši -, je vendar zelo verjetno, da razburjenje ob aktualnih dogodkih ni pomagalo Adornovemu sicer že dokaj šibkemu srcu.