Film iz leta 1967 bo nocoj ob 20. uri odprl Dneve srbskega filma. Poleg njega bodo na sporedu še štiri druge klasike srbske in nekoč jugoslovanske kinematografije, in sicer filmi Zbiralci perja (1967) Aleksandra Petrovića, Vonj poljskega cvetja (1977) Srđana Karanovića, Posebna vzgoja (1977) Gorana Markovića ter Povzpetnik (1966) Vladana Slijepčevića.

"Med filmi še posebej izstopajo Petrovićevi Zbiralci perja, eden najboljših in mednarodno najuspešnejših filmov nekdanje Jugoslavije, ki je v svetovno filmsko ozvezdje izstrelil karizmatičnega igralca Bekima Fehmiuja v vlogi cigana Bore, ki preprodaja gosje perje, ljubimka z lepo kavarniško pevko in si za novo ženo poželi mlado hčer svojega največjega konkurenta," so zapisali pri Slovenski kinoteki. Film, ki je leta 1967 na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije in bil nominiran za oskarja, je bujna, ekstatična rapsodija romski manjšini, ki živi svoje nenavadno, na lastni etiki utemeljeno življenje na robu srbske družbe.

Ideja o svobodnem življenju prežema tudi Vonj poljskega cvetja Srđana Karanovića, zelo nenavadno, mnogoplastno zgodbo o znanem igralcu Ivanu Vasiljeviću (Ljuba Tadić), ki se, naveličan svoje buržujske eksistence, preseli na vlačilec, ki po beograjskih rekah prevaža opeke. Film, poln drobnih detajlov in simbolike, iz realizma preide v nadrealizem, filmski prostor napolnijo slikoviti, absurdni liki, ki odmetavajo svoje inhibicije, dogajanje pa postaja iz trenutka v trenutek bolj anarhično, so zapisali ob filmu.

Nasprotno se kultni Pavlovićev film Ko bom mrtev in bel, ki pred tem prav tako teče na videz lahkotno, neobremenjeno in brez pravega cilja, konča odrezano in s povsem nepričakovanim koncem na poljskem stranišču. Njegov glavni junak Džimi Barka (Dragan Nikolić) po izgubi službe tava po srbski provinci, od podeželja do mesta, od kmečkih zadrug do industrijskih obratov, in zaman išče svoje mesto v družbi.

Kot so še zapisali, se v njegovih peripetijah, kjer se vedno znajde v središču dogajanja, čeprav se v resnici v nobeno sredino ne zmore zares vključiti, odslikavajo brezciljnost, apatičnost in etični zlom mladih generacij, ki sicer premorejo obilo življenjske energije, a je ne znajo usmeriti k smiselnemu cilju.

"Od nastanka filmov, ki so se porajali v obdobju dobrih desetih let, je minilo več kot pol stoletja, a še vedno delujejo sveže in nas znajo nagovoriti. Tudi mi se sprašujemo o tem, kako izpreči iz svojih prenatrpanih, balasta polnih življenj, da o senzacionalizmu in plehkosti medijev, katerih obrise lahko zaznamo v Vonju poljskega cvetja, niti ne izgubljamo besed," razmišljajo v Slovenski kinoteki.

Vsi ti filmi, ki sodijo ne le v vrh srbske, ampak tudi svetovne kinematografije, so po njihovih besedah vstopili v kanon ne le zato, ker so polnokrvna avtorska dela, tesno vpeta v kraj in čas svojega nastanka, ampak tudi zato, ker se dotikajo tistega, kar je v človeku večno in nespremenljivo.