Predstava z naslovom Prometej: ena lepa apokalipsa temelji na novem besedilu dramaturga in dramatika Milana Ramšaka Markovića. V tandemu z dolgoletnim sodelavcem Sebastijanom Horvatom in z njegovo avtorsko ekipo, ki jo sestavljajo še skladatelj Drago Ivanuša, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Belinda Radulović in oblikovalec svetlobe Aleksander Čavlek, so se v novem ustvarjalnem ciklusu lotili posodabljanja antike oziroma dialoga z antičnimi junaki – Medejo, Ojdipom in Prometejem.

Gre za mite, ki jih "nesramno" postavljajo v vsakdanje situacije – sodobne dane okoliščine, ki s svojo prekarnostjo, razredno stratifikacijo brutalno zastavljajo vprašanja o umazani svetosti sedanje razsežnosti konkretnega "prostora-časa", pravi režiser. Zdaj je torej na vrsti Prometej, kjer je Horvata zanimal mit o današnjem revolucionarju. "In tisto, kar boleče odzvanja, je njegovo neskončno vztrajanje, natančno zaznavanje stvarnosti na nivoju objektivnosti in materialnost jezika, ki spiralno zapeljuje bralca. Vsa ta banalna stvarnost ljudi in predmetov se razrašča v brutalno zahtevo po gledanju, sledenju in poslušanju."

Prometej Milana Ramšaka Markovića, ki je tudi dramaturg uprizoritve, govori o 35-letnem uličarju Vidu, ki se je po pobegu iz Avstrije, kjer je živel zadnja leta in se verjetno ukvarjal z malim kriminalom, znašel v rodnem Mariboru. Vid je opazovalec, ni nihilist, je pa osvobojen misli, da bo kdaj bolje.

Uprizoritev opasujejo kot "gledališki roadmovie" ali "človeški pasijon", v njej pa spremljamo zadnji Vidov dan, kjer stopa nasproti vsemu, kar se znajde pred njegovimi očmi, kot bi sledil nekemu notranjemu gonu. "Uprizoritev Prometej: ena lepa apokalipsa lahko beremo kot zgodbo o poslednjem dnevu v življenju izgubljenega narcisoidnega mladega človeka, ki se (mogoče povsem slučajno) vrača v mesto, v katerem je odrasel. Vendarle pa se pojavi vprašanje, ali lahko osebo, ki jo ves čas spremljamo na odru, imenujemo 'glavni lik', saj je verjetno točnejša in vsekakor razburljivejša verjetnost, da se v prvi plan postavi kar mesto, po katerem Vid tava," je za gledališki list zapisal Milan Ramšak Marković.

"Vid se ne sprehaja le po mestu, temveč tudi po lastni notranjosti, notranjosti, kjer čas teče drugače, kjer so ulice, ki jih pozna ali jih je nekoč poznal, tuje, neprepoznavne, saj je mesto navsezadnje vedno tudi prostor individualne percepcije in pomena, ki ga gradimo v odnosu posameznik-družba-čas," pa beremo v besedilu lektorice in sociologinje Mojca Marič.

Vida igra dramski igralec Žan Koprivnik. Poleg njega nastopajo še Davor Herga, Mateja Pucko, Matija Stipanič, Julija Klavžar, Petja Labović/Nejc Ropret, Ana Urbanc, Vojko Belšak, Liza Marijina in Kristijan Ostanek. Scenograf je Igor Vasiljev in kostumografija pa je delo Belinde Radulović.

Antični ciklus se je začel z Medejo (My name is Medea, nastalo v produkciji Narodnega teatra Bitola), nadaljeval z uprizoritvijo Deževni dan v Gurlitschu (v produkciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj) in se končuje z mariborsko uprizoritvijo Prometej: ena mala apokalipsa. Kot pišejo v gledališču, gre pri omenjeni trilogiji za prenos antičnega mita v sedanjost – v čas in prostor, ki se dotika tega trenutka in naših problemov.