Leta 1950 je papež Pij XII. (1939–1958) na podlagi dogme o papeški nezmotljivosti, prvič opredeljeni na prvem vatikanskem koncilu leta 1870, razglasil dogmo o Marijinem vnebovzetju oziroma o tem, da se je Marija ob smrti z dušo in telesom vzdignila v nebesa: "Z avtoriteto našega Gospoda Jezusa Kristusa, blaženih apostolov Petra in Pavla, in z našo lastno avtoriteto razglašamo in definiramo kot razodeto dogmo naslednje: da je brezmadežna Mati božja in večna devica Marija potem, ko je sklenila svoje tuzemsko življenje, s telesom in dušo bila sprejeta v Nebesa."
Katoliška semantična tavtologija
Kritični in predvsem protestantski teologi so katoliško argumentacijo te dogme večkrat imenovali za prazno semantično tavtologijo. Utemeljena je bila namreč ta dogma na nauku Katoliške cerkve, kakršen se je razvijal skozi stoletja, na argumentih sholastikov in nekaterih interpretacijah biblijskih virov. Zanimivo pa je, da je argumentacija dogme zanemarila edine dejanske zgodovinske dokaze, apokrifne zapise, ki so dejansko poročali o Marijinem vnebovzetju, kot ga Cerkev razlaga danes, in ki so naokoli krožili vsaj od 5. stoletja. Sicer pa Rimskokatoliška cerkev oporo za dogmo najde tudi v 12. poglavju Razodetja (Apokalipse) sv. Janeza Evangelista.
Čeprav dogma ni bila razglašena do leta 1950, je bilo čaščenje vnebovzetja device Marije razširjeno že v prejšnjih stoletjih, o čemer navsezadnje pričajo tudi številne slikarije in freske, posvečene tej temi, in tudi cerkve, posvečene Marijinemu vnebovzetju. Posvetitev cerkev dogodku Marijinega odhoda v Nebo, je bila bolj uveljavljena v pravoslavnem okolju, kjer čaščenje device Marije privzema poseben pomen.
Razlaga Cirila iz Aleksandrije
Pomemben izvor tega Marijinega čaščenja je bil koncil v Efezu, na katerem je kot osrednja figura nastopil Ciril iz Aleksandrije, tedaj papež, ki je vladal iz Aleksandrije. Ob koncilu, ki je potekal leta 431, je zapisal: "Presenečen sem, da nekateri med nami dvomijo, da naj bi sveto Devico imenovali Theotokos (razlaga izraza sledi, op. P. B., ali ne. Kajti če je naš Gospod Jezus Kristus Bog, kako naj potem sveta Devica, ki ga je rodila, naj ne bi bila Theotokos?" V dobesednem prevodu beseda Theotokos pomeni Tista, ki nosi Boga in ki je rodila Boga in z izrazom Theotokos tudi danes imenujejo devico Marijo in ikono, s katero jo častijo. Eksplikacija položaja device Marije v pravoslavni cerkvi terja še omembo ne povsem dvoumnega položaja device Marije v pravoslavni teologiji.
Marija je namreč Božja mati le v določenem, merljivem času, v smislu božanske večnosti, pa ji je ta položaj odvzet. Večni Bog, ki kot Marijin sin privzame materialno formo, je namreč le božanska forma v tem času in prostoru, kot koncept v večnostni perspektivi pa je kot izvor in začetek vsega seveda brez matere. Kljub poudarjenemu čaščenju device Marije in posvečanju cerkva njenemu vnebovzetju to v kontekstu Pravoslavne cerkve ostaja brez dogmatskega ekspozeja. Edini dogmi, ki se nanašata na devico Marijo, sta dogma o Mariji kot o konceptu Theotokos in dogma o njeni deviškosti.