Daniel Defoe, ki je bil v mnogo pogledih (predvsem glede njegovih ekonomskih podvigov) precej bolj pustolovska osebnost kot njegov junak, je roman o brodolomcu, ki je kar 28 let preživel na osamljenem otoku (osamljenem seveda z mislijo na odsotnost 'civiliziranih' ljudi), naslovil zelo velikopotezno Življenje ter nenavadne in presenetljive pustolovščine Robinsona Crusoeja, pomorščaka iz Yorka, ki je 28 let povsem sam živel na nenaseljenem otoku ob ameriški obali v bližini izliva velikega toka Orinoka, kjer se je znašel kot edini preživeli brodoloma, in njegovo poročilo o prav tako nenavadni osvoboditvi, za katero so stali pirati.

Opus Daniela Defoeja obsega kar 545 naslovov, vendar jih večina označuje njegovo publicistiko, ki zaznamuje predvsem njegovo delo ekonomskega novinarja in agitatorja za unijo med Anglijo in Škotsko. Ta je bila uresničena z Aktom unije (Act of Union, 1707), s katerim je nastala Velika Britanija in v času njegovega sprejetja je Defoe, po verski denominaciji prezbiterjanec in tako blizu Škotom, kot politični vohun celo deloval v Edinburgu, za kar pa ga njegovi angleški 'gospodarji' nikoli zares niso nagradili in mu niso namenili nobenega častnega priznanja.

Crusoejeva vaja metodološke samote
Poleg tega da je bil Defoe prezbiterjanec, je bil tudi pripadnik meščanstva. Meščanstvo pa je podpiralo razvoj kapitalizma in tudi prisegalo na puritansko delovno etiko, ki je za svoj temelj postavila racionalnega homo oeconomicusa. Zgodba o Robinsonu Crusoeu je tako zgodba o vaji metodološke samote, o vaji življenja, v katerem se posameznik zaveda, da lahko zaupa le samemu sebi in svojim sposobnostim. Robinsonov brodolom je tako tudi neke vrste kazen za predrznost in netreznost, ki ne pritiče srednjim razredom oziroma kot na začetku knjige Robinsona opozori njegov oče: Pustolovščine so le za višje in nižje razrede, za srednji razred pa nikakor.

In prav tako nepustolovski je tudi Defoejev 'pustolovski' roman. Večji del romana se namreč ne dogaja prav nič – to najbolje ponazorijo Robinsonove besede: "V naslednjih petih nisem naletel na nič nenavadnega." - in razen srečanja s kanibalskimi domorodci je roman pravzaprav naracija o čakanju na razburljive dogodke. Še celo srečanje z domorodcem Petkom se ne razvije v nič razburljivega, ampak sledi predvsem pisanje, iz katerega veje duh zavesti Britanca o svoji civilizacijsko višji poziciji; sledi namreč pisanje o prevzgoji divjaka v 'pravega' človeka, ki pa vendar ne postane Robinsonu enakovreden tovariš, saj je Robinsonova miselnost vendar miselnost Britanca pred abolicijo suženjstva.

Ko zapremo knjigo, smo veseli, ker bi kaj takega znali napisati tudi sami
Poleg tega da se v romanu ne uresniči napoved iz naslova, da bomo spremljali razburljive Robinsonove pustolovščine, pa je v romanu tudi nekaj napak, ki si jih romanopisec ne bi smel privoščiti. Še bolj pa si jih ne bi smel privoščiti novinar, kar je Defoe prvenstveno bil, ob čemer še dodajmo, da si Defoe ni prizadeval ustvariti literarne mojstrovine in da njegov slog redko presega novinarsko pisanje. Najhujša v romanu je zagotovo napaka s hlačami, o kateri je na Defoejev uspeh ljubosumni pisatelj Cha rles Gildon napisal cel pamflet. Defoe namreč v romanu opiše, kako si Robinson sleče hlače, da bi lažje odplaval do ladijske razbitine. Ko pa priplava do nje, si hlačne žepe (?!) napolni s prepečencem. O literarni povprečnosti Defoejevega pisanja veliko pove tudi komentar E. A. Poeja: "Zapremo knjigo in smo z njo precej zadovoljni, saj se zavedamo, da bi kaj takšnega zmogli napisati tudi sami." Vseeno pa je za knjigo nekaj lepih besed našlo tudi nekaj mož z umom velikega formata. Tako je Jean-Jacques Rousseau menil, da bi Robinsoja moral prebrati vsak otrok, saj knjiga govori o tem, da moramo vse stvari, ki nas obdajajo, presojati z vidika njihove uporabnosti.

Na Portugalskem se trguje z vinom
Prebiranje Robinsona je torej učna ura o ekonomski racionalnosti. Ta Defoeju je in ni bila blizu. Defoe je sicer bil eden najbolj profiliranih ekonomskih novinarjev svojega časa, njegovi lastni ekonomski podvigi pa so bili bolj 'majavi'. Tako so ga nenehno pestili dolgovi, iz katerih se ni izkopal niti po poroki, s katero je prejel doto za 3.700 funtov; njegovi dolgovi naj bi kmalu narasli celo do 17.000 funtov, zaradi česar se je znašel tudi v zaporu. Ko so ga izpustili, je tako tudi zaradi slabega slovesa odpotoval na celino; med drugim je na Portugalskem trgoval z vinom, kar pa vendar je bila bistra poteza. Spomnimo se namreč le primera, s katerim je britanski sefardski Jud in vplivni ekonomski teoretik David Ricardo (1772-1823) utemeljil svojo teorijo primerjalnih prednosti v mednarodni menjavi. Gre namreč za dokazovanje, da bi Velika Britanija in Portugalska imeli od svoje mednarodne trgovine največ koristi, če bi Portugalska Britaniji prodajala vino, po nasprotni poti pa bi potovala pšenica.

Sporno je bilo tudi Defoejevo politično udejstvovanje. V svojih pamfletih je neusmiljeno obračunaval s torijci, povezanimi z vrhovi Anglikanske cerkve, in z vsemi oportunisti, ki so oblasti oporekali le, kadar so menili, da bodo od tega imeli korist. In ko je stal na sramotilnem stebru, se je zgodilo nekaj nenavadnega. 'Drhal', ki je običajno komaj čakala na novega nesrečneža na sramotilnem stebru, je pred Doefoeja metala rože. Pozneje je isti junak 'prodal' svojo dušo, saj se je iz zapora izkopal le tako, da je obljubil sodelovanje z oblastjo kot vohun. Tudi s tem manevrom se Defoe, ki se je rodil s priimkom Foe, nato pa dodal predpono De-, da je priimek zvenel bolj imenitno, ni izkopal iz težav. 'Poslovna' žilica mu ni dala miru in ko je leta 1731 umrl, je zelo verjetno umrl v skrivališču, in sicer na begu pred možmi, ki so od njega terjali poplačilo dolgov. Dodajmo še, da je Defoe v svojem življenju besedila objavljal pod vsaj 198 različnimi psevdonimi.