V bližini staroegipčanskega mesta Sais, iz katerega je vladala 26. dinastija, so odkrili grobnico, ki potrjuje, da so grobnice razkošno krasili tudi meščani, in ne le plemstvo in svečeniki. Foto: EPA
V bližini staroegipčanskega mesta Sais, iz katerega je vladala 26. dinastija, so odkrili grobnico, ki potrjuje, da so grobnice razkošno krasili tudi meščani, in ne le plemstvo in svečeniki. Foto: EPA
Grobnica sina bogatega egipčanskega trgvoca
Obdobje vladavine 26. dinastije je bilo zadnje obdobje, ko je Egiptu vladala domača dinastija, preden so državo zasedli Perzijci. Foto: EPA

Nedavno v oazi Baharija, približno 350 kilometrov oddaljeni od Kaira, odkrita grobnica je pripadala Banetuju, sinu bogatega trgovca. Njene stene krasijo v živahnih barvah izvedene freske, ki prikazujejo egipčanske bogove pri opravljanju različnih verskih ritualov. Grobnica izvira iz obdobja 26. dinastije, torej iz zadnjega obdobja egipčanske zgodovine, ko je egipčanskemu kraljestvu še vladala domača dinastija.

Zadnje mirno obdobje starega Egipta
Obdobja vladavine 26. dinastije ni zaznamoval noben faraon, čigar ime bi bilo še danes splošno poznano. Kljub temu ta doba v zgodovini starega Egipta zavzema posebno mesto. Lahko bi jo namreč imenovali zatišje pred viharjem. Okoli 150-letna vladavina 26. dinastije se je namreč začela z umikom Asircev, ki so v hudi vojni opustošili številna egipčanska mesta, tudi Tebe, končala pa se je s perzijsko osvojitvijo Egipta leta 525 pr. n. št., ko so uvedli približno 100-letno perzijsko nadvlado nad Egiptom. Egipčano je sicer suverenost nad svojim ozemljem pozneje uspelo ponovno vzpostaviti, a njihova država nikoli več ni bila tako trdna kot v zgodnejših obdobjih, saj so ji pretresali notranjepolitični boji rivalskih pretendentov na prestol ter nenehno ogrožanje mej, pri katerem so do obdobja Aleksandra Velikega najbolj dejavni ostali Perzijci.

Obdobje 26. dinastije imenujejo tudi saiško obdobje oziroma obdobje mesta Sais. V to mesto v zahodnem predelu delte Nila je namreč 26. dinastija, katere vladavino je uvedel Tefnaht II., za katerega pa pravzaprav ni povsem znano, ali je bil pravi faraon ali pa zgolj neke vrste župan mesta Sais, ki mu je oblast uspelo razširiti tudi na širšo okolico. O mestu Sais je sicer pisal tudi znameniti antični zgodovinar Herodot. Zapisal je, da v mestu Sais najdemo Ozirisov grob in da so njegovo trpljenje v obliki misterijev v nočeh uprizarjali na bližnjem jezeru.

Mesto 'grške Atene'
Oziris, bog posmrtnega življenja, sicer ni bil vrhovni bog mesta Sais. Patronka mesta je bila boginja Neith, kult čaščenja katere je bil še posebej razširjen v zahodni delti reke Nil. Že omenjeni Herodot, podobno pa tudi drugi starogrški pisci, so ravno na primeru boginje Neith utemeljevali vez egipčanskega panteona z grškim. Neith, katere atributi so bili puščice, ščit, ankh, je bila boginja lova in vojne, včasih so jo upodabljali z majhnih krokodilom v naročju in jo imenovali varuška krokodilov, bila pa je tudi boginja tkanja in domačih obrti, posledično pa tudi zaščitnica žensk in varuhinja institucije poroke.

O mestu Sais je znano tudi to, da je bil zaradi ugodne lege v bližini obale Sredozemskega morja zelo močno trgovsko mesto. Tamkajšnji vladarji in meščani so bogastvo prelili v umetnost in imenito arhitekturo in tudi Herodot je pisal, da je bil Sais eno najimenitnejših mest v Egiptu, v katerem je bilo najti mnogo čudovitih templjev in palač.

Polona Balantič