Letošnji obvezni čtivi sta bila romana Figa Gorana Vojnovića in delo norveškega pisatelja Pera Pettersona Konje krast, tematski sklop pa nosi naslov Razmerja med generacijami. V obe deli in to, kako napisati dober esej, so se poglobili na Prvem programu Radia Slovenija.

Večini dijakov sta bili knjigi všeč. Dijak Gimnazije Poljane Dan Grabnar: "Obe knjigi so mi že prej priporočili starši, a se nisem kaj preveč zmenil za to. Ko sta postali maturitetno čtivo, sem najprej pomisli na to, da če sta obvezni, ne moreta biti dobri. A sta mi bili na koncu kar všeč." A bolj kot sama romana so letos maturante vsaj nekoliko zmedle novosti pri maturitetnem eseju.

Novosti pri maturitetnem eseju
Zaradi poteka letošnjega leta, ko so se maturanti veliko izobraževali na daljavo, so bile sprejete določene prilagoditve pri razpravljalnem eseju. Mladi bodo lahko izbirali le eno od obeh obveznih del ali obe, vse tri možnosti pa so enakovredne. Novost je tudi intertekstualna osvetlitev dela s katerim koli drugim delom, ki so ga mladi obdelali v šoli, navodila za pisanje eseja pa naj bi bila splošnejša, bolj odprta. A večina se bo odločila za primerjavo obeh obveznih del, saj je tako lažje, pravi Tamara Bizilj z Gimnazije Ledina: "Primerjala bom Figo in Konje krast, ker je zalogaj vseh učnih del, ki smo jih do zdaj obravnavali, prevelik, da bi se na vse pripravila." Znanje književnost namreč maturanti pokažejo šele na ustnem delu izpita iz slovenščine v drugi polovici junija. Nekaj pomislekov ima tudi njena profesorica slovenščine Nina Prešern. Opozarja na to, da pri interpretativnem eseju prilagoditev ni – dijaki ne vedo, iz katerega romana bodo dobili odlomek, zato se morajo pripravljati na obe deli, medtem ko bi se lahko, vsaj teoretično, pri razpravljalnem pripravljali le na enega. Pri tem bodo navodila za pisanje nekoliko drugačna kot do zdaj, a na predmaturitetnem eseju teh novosti še ni bilo. "Dijaki in profesorji smo razočarani. Pripravljamo se na nekak prilagojen tip razpravljalnega eseja, pa takih navodil sploh še nismo videli. V teoriji govorimo o nekem odprtem, izbirnem tipu navodil in lahko si samo mislimo, kako bo to videti. In lahko rečem, da to med dijake seje več skrbi – upam, da se bodo izkazale kot nepotrebne –, a vseeno se mi to ne zdi v redu izpeljano," je Nina Prešern povedala v radijski oddaji Studio ob 17. Tudi nov intertekstualni del razpravljalnega eseja, ki je sicer sam po sebi dobra zamisel, je po njenem mnenju škoda uvajati v tem šolskem letu, ki je bilo za četrtošolce res stresno in težko, saj še dodatno bremeni dijake in profesorje.

Kako napisati dober esej?
Druge stvari ostajajo enake. Dijaki bodo imeli na izbiro en naslov za razpravljalni in en naslov za interpretativni esej, na voljo pa 120 minut. Kako naj si organizirajo čas pisanja, za kaj ne sme zmanjkati časa? Profesorica slovenščine na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer Tanja Bigec svetuje: "Najprej je treba natančno prebrati navodila. Zelo pomembno je, da se držimo navodil in tudi kakršno koli odhajanje od te rdeče glavne črte nam ne prinaša nekih dodatnih točk in dodatnih bonusov. Dobro si je vzeti čas, da se umirimo, da se zberemo in da preberemo navodila. Potem sledi čas za sestavljanje koncepta. Vsem priporočam, da konceptni list ne ostane prazen, treba je nanj zliti znanje. Morda je celo najtežje iz vseh teh podatkov in informacij, ki jih imajo maturanti res veliko v glavi, izluščiti tisto, kar navodila zahtevajo. In temu je namenjena ravno izdelava koncepta na začetku." Kljub temu Tanja Bigec mlade spodbuja tudi k izražanju lastnega mnenja in lastne interpretacije, saj je to bistvo eseja: "Esej je na svetu zato, da mlade pripeljemo do točke, da o prebranem sami razpravljajo, da izrazijo svoje doživljanje. In zato ni toliko pomembno, da se producira znanje ali pa interpretacija iz nekih priročnikov. Zelo pomembno je in še toliko bolj dobrodošlo, da kandidati sami sodijo, da sami vrednotijo, da so kritični in navajajo neke lastne poglede na prebrano."

Čeprav maturante najbolj skrbi prav to, kako bodo to njihovo subjektivnost ocenili zunanji ocenjevalci, pa ti poudarjajo, da imajo mladi več težav pri jezikovni pravilnosti. Tej je namreč namenjena slaba polovica točk (20 od 50). Ocenjujejo se slovnična pravilnost, slog in zgradba. Tanja Bigec pravi, da vejice žal pohrustajo marsikatero točko, ocenjevalni ritem je pač takšen, da se za vsaki dve napaki odšteje polovico točke.

Razmerja med generacijami
Figa in Konje krast sta sodobna romana, ki ne vsebujeta linearnega poteka zgodbe, v njiju se prepletajo zgodbe več generacij, pri obeh na slogovno dovršen način. V kratkem romanu Konje krast prevladujejo krajše, nezapletene povedi, slog je povečini jedrnat, a vseeno se v to epsko podlago vrinejo tudi poetični vpisi. Številni motivi, nekateri se v pripovedi pojavljajo večkrat, imajo marsikdaj simbolen pomen (na primer modra obleka kot simbol odraslosti). V Figi, zgodovinskem, družinskem, tudi ljubezenskem romanu, pa Vojnović življenjsko zgodbo glavnega pripovedovalca spretno poudarja s slogovnimi posebnostmi, kot so notranji monolog, asociativno nizanje misli, mešanje jezikovnih zvrsti, dialogi, ki so napisani tudi v bosanščini. Tretji, s kersnikom nagrajeni roman Gorana Vojnovića, sicer govori o življenjski zgodbi družine glavnega pripovedovalca Jadrana Dizdarja, s katero želi priti do odgovora o tem, kdo sploh je in kje mu je mesto pod soncem. V odnosih med glavnimi liki treh generacij se zrcalijo vprašanja iskanja lastne identitete, občutenja tujosti in osamljenosti, zamolčani družinski dogodki in zamere ter odkrivanje podedovanih vzorcev, ki nam lahko pomagajo osmisliti sedanjost in lasten način bivanja.

Vračanje v preteklost in iskanje vzrokov in odgovorov v že preteklih dogodkih, ki so močno zarezali v družinsko dinamiko, je značilno tudi za norveški roman. V njem nam Per Petterson sporoča, da morda res ne neha boleti samo zato, ker smo se tako odločili. A odločitev posameznika vseeno lahko pomaga, da bolečina življenja ne uniči, temveč ga razvije v nove smeri, ki si jih morda niti nismo predstavljali in za katere morda ne bomo nikoli čisto prepričani, da so nam všeč. "Če se prepustimo bolečini, nam ta vzame možnost oblikovanja lastnega jaza in svojega življenja, ker je bolečina tista, ki usmerja vsa naša dejanja. Zato menim, da je bolečina tista, ki nam reže krila svobode krojenja lastnega življenja, če se ji prepustimo," pove o glavni ideji romana Timotej Pukšič z Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer.

Primerjava obeh del
Med Figo in romanom Konje krast lahko potegnemo kar nekaj vzporednic. 1) Že oba naslova lahko razumemo simbolno. Figa kot simbol ljubezni in negovanja odnosov ali kot drevo življenja, Konje krast pa je iz germanskega jezikoslovja izvirajoča besedna zveza, ki pomeni z nekom početi nekaj prepovedanega in zanimivega, ter, v drugem pomenu, da tej osebi popolnoma zaupaš, da ne bo ničesar izdala.

2) Gre za sodobna romana z nelinearno potekajočo zgodbo, z več vrhunci zgodbe, v kateri nastopa več pripovedovalcev, več časov in prostorov.

3) Pri obeh delih moramo, čeprav je to le ogrodje, na katerega sta vpeti življenjski zgodbi pripovedovalcev, razumeti okolje in zgodovinsko dogajanje v času, v katerem se dogajata. V Figi je to Jugoslavija, najprej njen sistem, nato pa razpad in, v novi državi, problematika izbrisanih. V Konjih krast pa druga svetovna vojna in norveško odporniško gibanje.

4) Skupna jima je ideja iskanja lastne identitete, odgovora na vprašanje, kdo sem in kako sem se znašel tu in zdaj. Pri tem oba glavna pripovedovalca (Jadran Dizdar in Trond Sander) potujeta v svojo preteklost, Jadran se potopi celo v življenjsko zgodbo svojih starih staršev, za katero pozneje sicer izvemo, da jo je v marsičem prikrojil. Ema Jeras Zadravec, maturantka z Gimnazije Ledina, to opiše takole: "Zdi se mi, da sta oba, tako Jadran kot Trond, zelo aktivna v samem razmišljanju in refleksiranju. Pri Trondu je to bolj opazno na starejša leta, pri Jadranu pa že prej, a skupna jima je ta potreba, da sama predelata stvari." Vprašanje torej je, kakšno vlogo ima preteklost v življenju pripovedovalcev. Zaradi nje oba trpita, jo ne bi bilo torej bolje izpustiti?

5) Glavni motiv obeh romanov je odhod. V prvi vrsti gre seveda za odhod očeta iz življenja obeh glavnih pripovedovalcev. "Kako se s tem spopadata, bolj spoznamo pri Jadranu, kjer so napisana ta čustva in asociacije. Pa potem je tu tudi vprašanje, kako se obe mami spopadata z odhodom svojih partnerjev. Po eni strani se obe zapreta vase, vseeno pa je Vesna (Jadranova mati) trdnejša in bolj sposobna vzgojiti otroka," pravi Tamara Bizilj. V Figi, ki je obsežnejši roman, je odhodov še več: poleg Safeta, ki zapusti Vesno in Jadrana, je tu Aleksandar, ki gre za eno v Egipt, Jana, ki zaradi demence "odhaja", Anja, ki je že večkrat za nekaj dni zapustila Jadrana, Jadran, ki tudi razmišlja o tem, da bi odšel iz svojega življenja z Anjo …

6) Življenjsko zgodbo pripovedovalcev v obeh romanih zaznamujejo zamolčane družinske zgodbe, odsotnost prave komunikacije, tihe zamere, strah. Ali kot pravi Nana Živič Pavček z Gimnazije Ledina: "Obe družini se spopadata z nekimi vprašanji in s skrivnostmi, a vsaka na svoj način. V Figi lahko vseeno začutimo nekaj več pristne komunikacije in fizične bližine med družinskimi člani. Trondova družina pa vso to stisko dosti bolj potlači, mama je doživela pravi čustveni propad, zlom. In tudi Trondu so se šele pozneje odprle vse te rane, prav zaradi tega, ker jih z družino ni predelal."

7) Motiv samote je močno prisoten tako v Figi kot v norveškem romanu, občutek osamljenosti pa je značilen skoraj za vse literarne like. V Figi je zelo osamljen Aleksandar, ki skrbi za svojo dementno ženo, Jadran, ki kljub skupnemu življenju in otroku z Anjo še vedno išče najglobljo bližino, Vesna ostane sama po Safetovem odhodu, čeprav svoje osamljenosti ne bi priznala, Safet v Bosni živi v samoti in najbrž tudi v osamljenosti, Anja s svojim partnerjem ne more deliti novice, da je dobila službo, Jana po selitvi na Hrvaško v tuji hiši čaka Aleksandra, ki zida hišo v Momjanu … Vse moške like teži tudi občutek tujosti v okolju, v katerem živijo … V Konje krast se sicer zdi, da je drugače – da si je Trond samoto izbral, trudi se jo rutinizirati in biti v njej zadovoljen, pravi profesorica slovenščine Nina Prešern, a dogodki, kot sta prihod soseda Larsa in hčerke, ga zmotita in vržeta iz ritma. Tako vidi, da mogoče pa vseeno potrebuje stike z drugimi, da bi se pomiril.

Kljub številnim stičnim točkam sta romana seveda zelo različna, prihajata namreč iz družbeno, politično in literarno zelo različnih okolij. Razlikujeta se tudi po dolžini in kompleksnosti zgodbe, ključna razlika v sami vsebini pa je v usodnosti odhoda očeta iz življenja pripovedovalca, je prepričana Ema Jeras Zarabec: "Jadran je imel več možnosti, da bi s Safetom kljub vsemu še vzpostavil stike, lahko je bolj predelal njegov odhod. Tudi videl ga je čez nekaj časa in se sam odločil, da ne želi imeti več stikov z njim, spoznal je namreč, da se je Safet spremenil. Po drugi strani pa Trond očeta po odhodu ni več videl in se je vedno spraševal, zakaj in kaj bi se zgodilo, če bi se še kdaj videla. Ko je bil z očetom, se mu je vse zdelo popolno, ni mu bilo jasno, kaj bi lahko šlo narobe, želel je razlago."