Po odprtju razstave Slovenski jezik: Identiteta in simbol - kratka zgodovina Slovencev se bodo 185-letnice ustanovitve najstarejšega muzeja na Slovenskem spomnili še s kulturnim programom, na katerem bo obiskovalce skozi zgodovino muzeja popeljal igralec Boris Ostan, za glasbeni del bo poskrbel kitarski orkester Glasbene šole Škofja Loka, zbirke muzeja pa si bo mogoče ob tej priložnosti ogledati brezplačno.

Od vaške situle do slovenskega jezika
Ob proslavljanju posebnega jubileja v Narodnem muzeju niso pozabili niti na najmlajše, ki so jim ob tej priložnosti pripravili delavnici Situla z Vač - sveto vedrce in V gosteh pri emonskem meščanu. Mlajši obiskovalci muzeja se bodo lahko zabavali tudi ob koncertu Romane Krajnčan in uri pravljic Čarobna peresa. Pripravili so tudi štiri strokovna vodstva, izmed katerih bo eno v angleščini. Po novi stalni razstavi Slovenski jezik bo obiskovalce popeljala sama avtorica razstave Maja Žvanut, Marejeta Šašel Kos pa bo ponudila razlago ob razstavi Rimski lapidarij.

Začetke je prineslo 19. stoletje
Začetke Narodnega muzeja Slovenije je treba iskati v letu 1821, ko so kranjski deželni stanovi sprejeli odločitev o ustanovitvi deželnega muzeja z imenom Kranjski stanovski muzej. Cesar Franc I. je leta 1826 ustanovitev tudi odobril in določil, da se ustanova imenuje Deželni muzej. Prvo stalno razstavo so si v stavbi liceja, ki je stala na zdajšnjem Vodnikovem trgu, Ljubljančani lahko ogledali leta 1831. Leta 1881 je kranjski deželni zbor sprejel določitev o gradnji nove muzejske stavbe, leto kasneje pa se je muzej preimenoval v Kranjski deželni muzej - Rudolfinum. Leta 1883 je cesar položil temeljni kamen za stavbo, ki je vrata za javnost odprla leta 1888. Pod novim imenom Narodni muzej je Kranjski deželni muzej - Rudolfinum zaživel leta 1921.

Slovenski jezik skozi zgodovino
Razstavo Slovenski jezik: Identiteta in simbol je zasnovala Maja Žvanut, z njo pa Narodni muzej zaokrožuje svojo razstavno ponudbo. Z razstavo se v muzeju poklanjajo tudi 15-letnici samostojnosti države Slovenije. Avtorico razstave je pri postavljanju usmerjal položaj in vloga slovenščine v javni rabi, od časov, ko jo je novo nastalo ljudstvo uporabljalo v medsebojnih pravnih razmerjih in verskih obredih. Današnje slovensko ozemlje je v tem času sodilo v okvir karolinške države, po sredini 10. stoletja pa je politični in civilizacijski okvir slovenskega ozemlja določalo Sveto rimsko cesartsvo, ki mu je nato po ukinitvi v času Napoleona sledila še iz njega izhajajoča avstrijska monarhija.

Od učene latinščine do domačega jezika
Jezika komunikacije na uradni ravni sta bila sprva latinščina in nato nemščina, slovenščina pa se je razvijala kot jezik imen in zemljepisnih lastnih imen, ljudske pravotvornosti in literature, cerkve, sodnih postopkov in šolstva na najnižji ravni. Slovenski prevod Biblije je prineslo obdobje reformacije, ki je med drugim slovensko kulturo obogatilo še za okoli 50 tiskanih del. Tako si je začela slovenščina utirati pot v javno rabo, velik korak na poti pa so v 18. stoletju prinesli izobraženci, ki so se zavedli njene vrednosti. 19. stoletje je tako kot ena glavnih političnih zahtev pospremila prav zahteva po vsesplošni uporabi slovenščine v javnosti in posebej šolstvu.