Domnevni portret Giuliana Medičejca, čeprav identiteta portretiranca ni dokončno potrjena, umetnostni zgodovinarji si namreč niso edini, da gre zares za portret moža, ki so ga zarotniki umorili v kapeli Pazzi. Sicer pa kaže delo še izrazito nadaljevanje poznosrednjeveške tradicije portretiranja, kjer je portretiranec upodobljen s profila. Zaprto ozadje je že razbila okenska odprtina, ki bo pozneje, ko bodo portretiranci frontalno postavljeni in zrli proti gledalcu, ponujala vse globlji pogled z značilno renesančno pokrajino v ozadju. Delo hranijo v Accademii Carrara v Bergamu. Foto:
Domnevni portret Giuliana Medičejca, čeprav identiteta portretiranca ni dokončno potrjena, umetnostni zgodovinarji si namreč niso edini, da gre zares za portret moža, ki so ga zarotniki umorili v kapeli Pazzi. Sicer pa kaže delo še izrazito nadaljevanje poznosrednjeveške tradicije portretiranja, kjer je portretiranec upodobljen s profila. Zaprto ozadje je že razbila okenska odprtina, ki bo pozneje, ko bodo portretiranci frontalno postavljeni in zrli proti gledalcu, ponujala vse globlji pogled z značilno renesančno pokrajino v ozadju. Delo hranijo v Accademii Carrara v Bergamu. Foto:
Sandro Botticelli
Dve od razstavljenih slik hranijo prav v Muzeju Poldi Pezzoli v Milanu, ena izmed teh je Objokovanje mrtvega Kristusa.
Sandro Botticelli
Za sliko Trpečega Kristusa, ki blagoslavlja je kurator Andrea Di Lorenzo odkril, da je del diptiha, ki ga je sestavljala še podoba Marije. Slika je sprva veljala za delo delavnice, a so ob pripravi razstave potrdili, da je vendarle Botticellijevo delo. Tudi to sliko hranijo v Bergamu.

Take obletnice so lahko dober izgovor, da se ena ob drugo postavijo slike, ki jih sicer v takem sosledju ne bi mogli videti. In čeprav so znana dela tista, ki običajno pritegnejo več obiskovalcev, pa se je treba včasih razveseliti tudi skupne razstave manj znanih del, tistih, razstavljenih v zbirkah, kamor nas redkeje zanese popotniška noga. Prav taka je razstava v Milanu, kjer so prvič na enem mestu združili vsa Botticellijeva dela iz javnih zbirk Lombardije.
Tam bo še do 28. februarja na ogled delo tega renesančnega mojstra, ki je živel med letoma 1444 ali 1445 in 1510. Njegovi najbolj znani deli sta na primer Rojstvo Venere in Alegorija Pomladi, a pri tej razstavi gre za edinstveno priložnost, pravi direktorica muzeja in kuratorka razstave Annalisa Zanni, da si eno ob drugi ogledamo nekatere slikarjeve mojstrovine, ki sicer verjetno javnosti niso tako poznane kot tiste, ki jih hranijo v Firencah.


Zanje oziroma za florentinsko rodbino Medičejcev je Botticelli tudi veliko ustvarjal. Njegova najbolj produktivna leta so bila tista v 80. letih 15. stoletja. Uveljavil se je kot eden najbolj zaželenih slikarjev, njegov sloves pa se je po odhodu v Rim, kjer je ustvarjal po naročilu samega papeža, le še povečal. V večno mesto ga je leta 1481 povabil takratni papež Sikst IV., ki si je zaželel stenske poslikave v svoji kapeli, danes poznani kot Sikstinska kapela, in papeževih prostorih.
Nastanek najslavnejših del in odmik od antične motivike
Leta 1482 se je Botticelli vrnil v Firence, kjer je postal, kot ga je v svojih 'Življenjih' označil Vasari, goreči Savonarolov privrženec. V tistem desetletju so nastala Botticellijeva najslavnejša profana dela, kot so Pomlad, Venera in Merkur ter Rojstvo Venere, antično motiviko pa je nato pod vplivom tega vplivnega pridigarja opustil, po Savonarolovi smrti pa slikal le še v mračnem asketskem slogu.
Čiščenje plasti umazanije in odkrivanje novih atribucij
Milanska razstava prinaša, pravita kuratorja - poleg Zannijeve jo je postavil še Andrea Di Lorenzo -, tudi nova dognanja, ki na novo osvetljujejo dosedanja vedenja o slikarju. Število razstavljenih slik je pravzaprav majhno, na ogled jih je osem. Med temi so delo Marija s knjigo, sicer del zbirke muzeja, ki je razstavljena s sijajem originalnih barv, saj so jo za to priložnost restavrirali in z nje odstranili več stoletij staro umazanijo. Restavracija je med drugim pokazala, da je Botticelli pri Marijinem plašču uporabil dragocen pigment lapis lazuli, kar pove tudi, kako pomembno je bilo naročilo slike.
Sicer pa se je mojstrov opus povečal, ko so ob pripravi razstave ugotovili, da je slika Trpečega Kristusa, ki blagoslavlja - ta je doslej veljala za delo delavnice -, Botticellijevo delo. Kurator Andrea Di Lorenzo je odkril, da je slika pravzaprav del diptiha, nekoč v lasti ruskega plemiča, ki ga je sestavljala še podoba Marije, za katero pa je izginila vsaka sled.

Študije, arhivske raziskave in restavracija so pomembne
A razstava ni le poklon ob 500-letnici smrti enega osrednjih uresničevalcev zgodnjerenesančnih idej, ampak je po besedah direktorice Annalise Zanni tudi poudarek pomembne vloge muzejev pri spodbujanju študija in arhivskih raziskav ter znanstvenih analiz in restavriranja umetnin.