V šolskem letu 2015/16 bo vsak mesec upesnitev dobila po ena slika, ki bo Rozi služila za pesniški navdih. Septembra se je ob začetku šolskega leta posvetil platnu Martina van Meytensa s portretom Marije Terezije, cesarice, ki je na našem ozemlju uvedla obvezno šolanje za vse otroke od šestega do 12. leta starosti.

Oktober je posvečena ikonskim jesenskim Križankam Riharda Jakopiča in tudi sicer bodo pesmi v večjem delu posvečene najpomembnejšim umetninam razširjene stalne zbirke Narodne galerije. November bo zaznamovala slika Valentina Metzingerja Obglavljenje sv. Janeza Krstnika, december platno Pavla Künla Ljubljana - Ribji trg, februar Primičeva Julija Matevža Langusa.

Rihard Jakopič: Križanke v jeseni

Med rokodelskimi poklici in novo izumljenimi stroji
se že stoletja bijejo neizprosni boji.
Ker se tehnologija na vseh področjih razvija,
je tudi poklic slikarja ogrozil nov izum - fotografija.

Naenkrat ni bila več taka umetnost na sliko znat ujet
čim bolj natančno posnet našim očem viden svet,
saj je bil temu zdaj kos čudežni fotoaparat,
s katerim je moralo slikarstvo naenkrat začet tekmovat.

In dokler je bila fotografija še črno ali rjavo bela,
so bile barve glavna odlika,
s katero jo je naslikana slika
najlažje prehitela.

Zato so se slikarji v iskanju barv
v njihovem čim zanimivejšem žaru
otovorjeni z barvami, čopiči, platni in stojali
iz svojih atelijejev podali
pod milo nebo, kjer so sredi narave
na slike lovili svetlobne pojave.

Ko so jih bolele noge, pa so si sem ter tja za kak dan
odpočili in slikali razgled skoz okna svojih stanovanj.
Tako je Jakopič skoz svoje okno naslikal Križanke in drevje pred njimi
v povsem raznolikih svetlobah v pomladi, poletju, jeseni in zimi.
(Andrej Rozman - Roza)

Z vsako sliko je malce drugače, pravi Roza. Včasih je v ospredju zgodba včasih likovna tehnika. Pri Metzingerjevi sliki se je posvetil predvsem zgodovinskemu ozadju in preštudiral gradivo od Oscarja Wilda do Biblije in naredil pesem, pesem o Jakopičevih Križankah pa govori predvsem o slikarstvu v prelomnem obdobju preloma 19. v 20. stoletje.

S projektom, ki so ga poimenovali Pesmi iz galerije, želijo nagovoriti predvsem učence druge in tretje triade osnovne šole. Pripravljajo ga v sodelovanju z revijo PIL, kjer bodo pesmi vsak mesec tudi objavljene, v galeriji pa jih bodo zapisali na panoje ob ustreznih umetninah.

Ideja za projekt se je porodila ob letošnjem kulturnem dnevu, ko je Roza v prostorih stalne zbirke pripravil recital, na katerem je vsebino svojih pesmi navezal tudi na slike v galeriji. Povabili so ga, da upesni izbrane slike, sam pa je predlagal še povezavo z revijo PIL.
Slike izbirajo skupaj. Po besedah vodje projekta Kristine Preininger iz Narodne galerije je nekatere slike predlagal pesnik sam, pri izboru pa so se oprli tudi na najbolj ikonske slike iz stalne zbirke. Deset pesmi iz tega šolskega leta bo skupaj s še 20 pesmimi v šolskem letu 2016/17 izšlo tudi v knjigi. Vse pesmi se bodo navezovale na razširjeno stalno zbirko, ki bo po odprtju prenovljenega Narodnega doma postavljena v galeriji.

Tudi šolarji vabljeni k pesnjenju
Da verzov ob slikah ne bo koval zgolj Roza, vabijo k sodelovanju tudi šolarje, ki lahko svojo domišljijo sprostijo ob kateri koli sliki iz galerije. Natečaj, ki je odprt do 15. maja, je že objavljen na spletni stani galerije. Izbrali bodo 20 najbolj iskrivih pesmi in jih prihodnje leto predstavili na poletni muzejski noči.

Povezava podobe in besede se je kot izjemno privlačna izkazala že pri najmlajših z Galom v galeriji in Strahcem v galeriji Svetlane Makarovič. Pred leti so v želji po aktualiziranju mitoloških motivov k sodelovanju povabili pesnika Borisa A. Novaka, ki je v knjigi Zarja časa upesnil izbrane slike iz zbirke del evropskih mojstrov.

Martin van Meytens ml.: Marija Terezija

A vas zanima, kdo si je izmislil takšen red,
da namesto, da se igrate, v šoli morate sedet?
Če si želite videt tisto babnico presneto,
ki je kriva, da počitnice ne trajajo vse leto,
jo imate tu na sliki, hkrati nežno in odločno,
s tremi kronami pod roko in predvsem zelo mogočno.
Ima živo rdečo šminko, bele roke in dekolte,
uhane in na sivo pobarvane lase.

Na sliki je še mlada, na začetku vladavine,
ko se je še borila, da je moški svet ne zrine
kot edine ženske z avstrijskega prestola.
O, da bi jo in da nikoli ne bila bi obvezna šola!

Ta na videz prijazna zoprna zgaga
je v veri, da znanje človeštvu pomaga,
med svojo absolutistično dobo
otrokom z zakonom odvzela svobodo.

A nekaj bi vendar rad rekel v njen prid.
To, da so se morali obvezno v šoli učit,
takratnih otrok ni pregnalo od igranja,
ampak od domačega garanja.

Zato Marija Terezija
jézi otrok navkljub zame velja
za cesarico, ki je imela pogum,
da je verjela v znanje in razum,
brez česar bi naš dandanašnji svet
ne vedel niti, kaj je kino, niti, kaj je internet.

In ni ona kriva, če v šoli trpite,
se dolgočasite in napol spite,
ker to zmeraj znova zavisi
od čisto konkretnih,
nerodnih ali spretnih
živih današnjih ljudi.
(Andrej Rozman - Roza)