V ljubljanski Narodni galeriji so odprli že četrto razstavo tega klasicističnega slikarja, tokrat s poudarkom na antični mitologiji. Razstava z naslovom Franc Kavčič/Caucig - Antične teme predstavlja Kavčičeve motive, ki se navezujejo na grške in rimske mite, ki so prav tako na ogled, od Homerjevih zapisov do drugih antičnih pripovedi in prizorov grške ali rimske zgodovine.

Pri nastanku razstavljenih del je Kavčič iskal navdih pri vsaj 15 spisih antičnih avtorjev, kot pove popis njegove knjižnice, pa je marsikatero tako delo hranil doma. Ogledati si je mogoče štiri oljna dela, dve oljni sliki v reprodukciji, 37 osnutkov v lavirani perorisbi - 18 študij delov telesa in predmetov -, pa risanih tudi z grafitom, belo kredo ali z ogljem, s katerimi si je slikar pomagal pri kompozicijah v olju.
Razstavljeni sta tudi reprodukciji dveh porcelanastih plošč z motivom iz življenja atenskega državnika Fokiona in z motivom uspešnega bojevnika ter uživalca življenja Demetrija Poliorketa. Marsikatere slike Franca Kavčiča, ki je bil od leta 1808 direktor slikarskega oddelka Dunajske porcelanske manufakture, so namreč povzeli na porcelanastih skledah, krožnikih in podobnih okrasnih ter uporabnih predmetih.
Na postavitvi se je mogoče seznaniti tudi s procesom njihovega nastajanja, od osnutka, študije-skice, različic motiva do izvedbe v grafiki ali na porcelanu, oljne slike ali osnutke pa spremljajo tudi pojasnitve ikonografije.
Literatura, slike in kipi, ki so služili kot navdih
Prav tako so antični avtorji, iz katerih je črpal umetnik, predstavljeni z življenjepisi, podobo in reprodukcijami Kavčičevih del. V reprodukcijah pa so na ogled antične plastike, antični predmeti, arhitekture in Rafaelova dela, po katerih se je Kavčič zgledoval.
Nazaj k antiki, renesansi in baroku
Antično umetnost je Kavčič spoznal tam kot večina umetnikov, na za slikarje skoraj obveznem potovanju v Rim, kjer so nanj naredili vtis Panteon s svojo kupolo, Sibilin tempelj v Tivoliju, antični kipi in še kaj. Na tamkajšnji akademiji je risal po antičnih kipih in mavčnih odlitkih. A niso bili le antični spomeniki tisti, na katere se je naslanjal pri svojem delu. Kot so ga poučili na dunajski akademiji, kjer je Anton von Maron sestavil pravila njene reorganizacije, se je zgledoval tudi po mojstrih, ki so že stoletja pred njim znova odkrivali antiko. Med renesančnimi slikarji, na primer Rafael, med baročnimi Guido Reni, Guercino in Correggio, med francoskimi klasicističnimi umetniki 17. Stoletja pa Nicolas Poussin in Claude Lorrain.
Riši in ne izgubljaj časa
Dober slikar je moral obvladati razmerja, umestitev figur v prostor, oblikovanje draperije, izrazov protagonistov in predvsem risati. "Riši, Antonio, riši, Antonio, riši in ne izgubljaj časa," je nekoč svojega učenca Antonia Minija priganjal Michelangelo in nauka, na katerega so opozarjali že renesančni mojstri, so se dobro zavedali tudi v Kavčičevem času.
Kavčičevo življenje
Ta se je rodil leta 1755 v Gorici, slikarstva se je učil na Dunaju in v Bologni na Accademii Clementini, po že omenjenem Rimu pa se šolal tudi v Benetkah. Na mesto korektorja dunajske akademije je nastopil leta 1796, dve leti pozneje pa postal profesor in član akademijskega sveta akademije. Kavčičeva dela so kupovali oziroma naročali knezi, grofi, trgovci in drugi meščani. Leta 1808 je postal vodja in nadzornik slikarskega oddelka Dunajske porcelanske manufakture ter leta 1820 direktor slikarske in kiparske šole dunajske akademije. Službo je nato opravljal do smrti leta 1828.