Galerija Kapelica, ki že več let že v svojem rednem programu pogosto tematizira sovplivanje umetnosti in tehnologije, je v Linz odpotovala s projektom Ekologija tehno uma. Vodja galerije Jurij Krpan je s sodelavcema Sandro Sajovic in Tomažem Kučero sestavil razstavo, na kateri so po Krpanovih besedah "predstavljeni skoraj vsi umetniki, ki jih zanimajo sinergije, konflikti in konsekvence posameznikov v ekstremnih okoljih (vesolje, odročna okolja), teleprezentnosti in umetnih ambientih."
Množična slovenska delegacija v Linzu
Tovrstnih umetnikov je tudi pri nas vedno več. Morda se je doslej kot umetnik - znanstveni raziskovalec najbolj uveljavil Marko Peljhan, lanski predstavnik Slovenije na Ars Electronici, v korak s sodobnimi umetniškimi tokovi pa gredo tudi Kapeličini letošnji sodelavci Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani, Iztok Amon, BridA/Tom Kerševan, Jurij Pavlica, Sendi Mango, Patricia Ando Cvetković v sodelovanju s Srđanom Prodanovićem, Stefan Doepner/f18institut, Janez Janša, Andrej Kamnik v sodelovanju z Markom Pihlarjem, Saša J. Mächtig, Marko Peljhan, Borut Savski, Sašo Sedlaček, Ive Tabar, Polona Tratnik, Tao G. Vrhovec Sambolec, Dunja Zupančič & Miha Turšič & Dragan Živadinov.
Razstavo Galerija Kapelica dopolnjuje s performansi. V muzeju sodobne umetnosti Lentos bodo do 9. septembra nastopili Marko Batista, Miha Ciglar & Nika Autor, Octex, Schizogram/Luka Dekleva & Luka Prinčič, TILT/Tomaž Grom & Tao G. Vrhovec Sambolec in Irena Tomažin. Kapelica, ki je vseskozi v dialogu z mednarodno sceno, na Ars Electronici predstavlja tudi nekaj tujih umetnikov. To so Paul Granjon, Ivan Marušić Klif, Philip Ross, Jonathan Schipper & Amelia Biewald, Zoran Todorovič in Jennifer Willet.
Od drznosti leta 1979 do postanosti leta 2008
Ustanovitev festivala Ars Electronica leta 1979 je bila eden prelomnih dogodkov v sodobni umetnosti. Tedaj je bilo problematiziranje sinergije tehnologije, umetnosti in znanosti še nekaj zelo novega in festival je tako pravzaprav napovedoval smeri, ki so v osemdesetih, še bolj pa z vzponom širokim množicam dostopne računalniške tehnologije v devetdesetih predrugačili vizualno in performativno umetnost. Ta dejavnik drznosti je festival do danes na žalost skoraj izgubil in tudi tema dostopnosti znanja ter oblikovanja omrežij in skupnosti znanja, ki nasprotujejo tradicionalni strogi zaščiti avtorskih pravic, nikakor ni sveža. Razprav o spodbujanju ustvarjalnosti in inovacij z oblikovanjem odprte družbe znanja je bilo že veliko. O kakovosti festivala bodo tako odločili sami sodelujoči oziroma njihova iznajdljivost pri vnovičnem obravnavanju te tematike.