Po Berlinu je v teh dneh posejanih na stotine brez, presajenih iz okolice nekdaj največjega nacističnega taborišča Auschwitz-Birkenau na Poljskem, v katerem je med letoma 1940 in 1945 umrlo milijon in pol ljudi. Drevesa, ki so taborišču posodila tudi svoje ime (nem. Birke = breza), so del inštalacije Berlin-Birkenau, zamisli 26-letnega Poljaka Lukasza Surowieca, enega izmed umetnikov, ki se od danes pa vse do 1. julija predstavljajo na 7. berlinskem bienalu umetnosti.

Vrnitev temne "dediščine" njenim lastnikom
"Berlin-Birkenau je poskus, ustvariti novo vrsto spomenika, živ spomenik," pravi Surowiec, ki je pred drevesa postavil tudi spominske ploščice. "S pomočjo narave skušam nadaljevati medgeneracijsko nalogo poglabljanja spomina na žrtve holokavsta. Izhodišče mojega projekta je vračanje "dediščine" njenim lastnikom."

Novi direktor festivala, Artur Zmijewski, ki je prav tako poljskega rodu, je ob tem pripomnil, da se njegovim rojakom zdi skoraj protislovno, da kraj, kjer so Nemci zagrešili enega najhujših zločinov proti človeštvu, pravzaprav sploh ni v Nemčiji, ampak na Poljskem. Surowiecova inštalacija, ki sploh ni edina na letošnjem bienalu, ki ne ostaja znotraj meja galerijskih zidov, tako načenja temo "politike zgodovine".

Kustos, ki se ne boji šokirati
V Varšavi rojeni Zmijewski se je v zadnjih mesecih v medijih znašel zaradi svojih precej drznih kuratorskih odločitev: najprej zato, ker je umetnike, ki so se hoteli prijaviti na bienale, pozval, naj na prijavnici označijo svoje politično prepričanje, nato pa še zato, ker je organiziral javno sežiganje umetnin (kot znamenje solidarnosti z muzejem sodobne umetnosti v Casorii, kjer so slike sežigali, da bi opozorili na pomanjkanje finančne pomoči kulturnim ustanovam). Pri vsem skupaj je bilo malo manj posrečeno to, da v Nemčiji taki kresovi spominjajo na javne sežige knjig v času nacizma.

Naslednja kontroverzna odločitev: Zmijewski je za "pridružene kustose" bienala razglasil člane zloglasnega umetniškega kolektiva Vojna (za dvema izmed njihovih članov je zaradi obtožb huliganstva razpisana mednarodna tiralica). In ne nazadnje je tu še starodavnim runam podoben logo letošnjega bienala, ki je "problematičen" predvsem zaradi asociacije na nacistično zlorabo germanskih simbolov.

Muzej postane parlament
Holokavst je - poleg vprašanja palestinskega ozemlja - ena izmed rdečih niti, ki se vleče skozi kar nekaj postavitev v okviru tokratnega bienala. Razstava, ki so jo v nemški prestolnici po zgledu beneškega bienala prvič priredili leta 1998, poskuša predstaviti še neuveljavljene, mlade umetnike, obenem pa ponuditi forum za eksperimentiranje s sodobno umetnostjo. Zmijevski bi ob tem rad dodal še čim močnejšo politično noto; iz razstave bi rad naredil političen prostor, ki bi bil, z njegovimi besedami, "bolj podoben parlamentu kot muzeju".

V tem duhu bo izraelska umetnica Yael Bartana priredila "prvi Mednarodni kongres judovske renesanse", simbolični projekt, ki prek videoinštalacije poziva k vrnitvi Judov na Poljsko. "Poziv k vrnitvi 3,3 milijona Judov na Poljsko simbolizira možnost naše kolektivne domišljije, priložnost, popraviti krivice, ki jih je zagrešila zgodovina." Med 11. in 13. majem bo Bartanova tako vodila "parlamentarno debato" na temo vprašanj: Kako bi se moral EU spremeniti, da bi bolje sprejel Drugega? Kako bi se morala znotraj tega novega EU-ja spremeniti Poljska? Kako bi se moral spremeniti sam, da bi postal del Bližnjega vzhoda?

Palestinska znamka, ki jo je izdala nemška pošta
Palestinski umetnik Khaled Jarrar je bienale izkoristil za svoj umetniško-aktivistični projekt na temo palestinske pravice do zakoličenja lastnega ozemlja. 36-letni Jarrar se je na umetniški zemljevid sveta vpisal lani, ko si je zamislil (sicer neuradne) žige za potne liste tujcev, ki pridejo na okupirano ozemlje. Letos je za berlinski bienale oblikoval znamko "palestinske države", na kateri je slika kolibrija in nežne cvetlice. Znamko je Deutsche Post dejansko izdala in se z njo tudi da pošiljati "pravo" pošto (do zdaj so prodali že več kot 20 tisoč znamk). "V Palestini ne smemo tiskati znamk z imenom svoje države," opozarja Jarrar, ki meni, da bi vsi umetniki morali biti politično angažirani.

Umetnost ni le teorija
Zmijewski, ki opaža, da so ljudje vse bolj politično zavedni, kar lepo ponazarja izbruh gibanja Occupy, na površje pa prihaja tudi v umetniškem udejstvovanju, kljub temu misli, da umetniki še vedno prepogosto podajajo le teoretična vprašanja, ne pa tudi praktičnih rešitev. Med svojimi pripravami na bienale je sestavil približno 400 strani dolg dokument o političnem udejstvovanju v kulturi in različnih prijemih, ki se jih umetniki pri tem poslužujejo. Pri tem je v precep vzel vse od skrajno levičarskih aktivistov (tak je denimo ruski underground kolektiv Vojna) pa do nekdanjega župana Bogote, in svojo knjigo naslovil Forget Fear (Pozabi na strah).

Urad za antipropagando
Zmijewski kot še posebej pozornosti vredno izpostavlja tudi v Berlinu živečo belorusko aktivistko in umetnico Marino Napruškino, ki se prek svoje umetnosti spopada z avtoritarnim režimom Aleksandra Lukašenka. Ustanovila je "urad za antipropagando", ki zbira in arhivira "izvirno propagandno gradivo" iz Belorusije. Zbirka je obkrožila že vrsto evropskih muzejev, v domovini pa lahko do ljudi pride samo prek skrivnega časopisa, ki ga na ulicah delijo aktivisti. "Svobodnega tiska ni, državni mediji nadzirajo čisto vse," je v nekem intervjuju povedala Napruškina. "Težko je dobiti kritično predstavo o situaciji, in zdelo se nam je, da bi bil časopis še najboljši pripomoček." Za bienale je sestavila posebno številko časopisa, v kateri si je za svojo domovino zamislila alternativne politične modele "izven blokovskih meja EU ali Rusije".