bančni račun olajšal za 30 milijon dolarjev, ko je na dražbi dražbene hiše Christie's v New Yorku kupil Leicestrski kodeks, ki pa ga bo za poletno razstavo posodil Britanski knjižnici.

Ta institucija bo namreč ob 500. obletnici smrti Leonarda da Vincija na ogled postavila tri kodekse tega slovitega renesančnega umetnika. Na poletni razstavi bo ob Forsterjevem in Arundelskem kodeksu mogoče videti tudi znameniti Leicestrski kodeks, ki ga bo torej posodil Bill Gates, soustanovitelj Microsofta. Vsi kodeksi vsebujejo zapiske v za umetnika značilni zrcalni pisavi.

Tudi o podmornici in potapljaški maski
Leicesterski kodeks sestavlja 72 strani, v njem je tudi 360 diagramov in risb, ki se navezujejo na Leonardove poizkuse na področju hidravlike, geologije, paleontologije, mehanike in astronomije, pa tudi risbe za tedaj nepredstavljivih inovacij, kot sta podmornica ali potapljaška maska.

Preden je prišel v Gatesovo last, je kodeks pripadal ameriškemu poslovnežu Armandu Hammerju (1898–1990) – zato je bil znan tudi pod imenom Hammerjev kodeks – in pozneje njegovim dedičem, sicer pa je poimenovan po Thomasu Coku, poznejšem grofu Leicestrskem, ki ga je kupil leta 1719.

Forsterjev kodeks ima danes v lasti londonski Muzej Viktorije in Alberta, poimenovan pa je po Johnu Forsterju. Ta je namreč kodeks, ki vsebuje umetnikove najzgodnejše zapiske, zapustil muzeju v letu 1876. Arundelski kodeks pa je v lasti Britanske knjižnice. Poimenovan je po grofu iz 17. stoletja in velja za drugi najobsežnejši umetnikov kodeks. V njem so poleg ugank, prerokb in osebnih zaznamkov tudi razprave o mehaniki in ptičjem letenju.

Nasprotje prav tako genialnega sodobnika
Leonardo da Vinci (1452–1519), italijanski slikar, kipar, arhitekt, inženir in izumitelj, se je rodil v Vinciju v Toskani kot nezakonski sin florentinskega notarja Piera da Vincija. Šolal se je pri Verocchiu. Bil je ustvarjalni genij in glavni predstavnik renesančnega univerzalnega človeka, ki združuje umetnost in znanost. Po načelu "znati opazovati" je preučevanje narave in eksperiment utemeljil kot izhodišče umetniškega in znanstvenega dela ter s tem pomembno vplival na duhovni razvoj zahodnega sveta v novem veku.

Zanj velja, da je bil kot slikar po eleganci forme in umirjeni harmoniji barv pravo nasprotje drugega velikega renesančnega umetnika in sodobnika, Michelangela. Med njegovimi najbolj znanimi slikarskimi deli so Madona z otrokom (okoli leta 1474), Sv. Hieronim (okoli leta 1480), Dama s hermelinom (1485), freska Zadnja večerja v samostanu Santa Maria delle Grazie v Milanu (1495–97) in Mona Liza (1503–06).

Londonska razstava bo le ena od številnih prireditev, ki bodo prihodnje leto zaznamovale 500. obletnico Leonardove smrti, vendar pa ob tej priložnosti sodelovanje med državami, povezanimi z njegovim življenjem in delom, ne poteka povsod gladko.