Christopher Tyler z londonske univerze City, sicer strokovnjak za binokularni vid, v svojem članku nakazuje, da je neusklajenost oči Leonardu da Vinciju pomagala pri perspektivnem slikanju in risanju. Po Tylerjevem mnenju naj bi italijanski renesančni umetnik pogosto prehajal na tako rekoč pogled enookega človeka.

Najverjetneje škiljenje navzven
Glede na raziskovalčeve ugotovitve naj bi Leonardo najverjetneje škilil navzven, torej imel oči obrnjene proti sencem, kar imenujemo eksotropija. To pa naj bi mu olajševalo tridimenzionalno risanje obrazov in pokrajin.

Za diagnozo je Tyler analiziral pare oči na šestih Leonardovih portretih oziroma avtoportretih, med katerimi sta bili dve skulpturi, dve oljni sliki in dve risbi. Ugotovil je, da je eno oko obrnjeno navzven. Ni pa šlo pri vseh šestih umetninah za avtoportrete umetnika, vendar je znano, da je tudi sam Leonardo verjel, da portreti vselej odsevajo tudi videz umetnika, ki jih je ustvaril.

Delovanje po načelu znati opazovati
Leonardo da Vinci (1452–1519) se je rodil v Vinciju v Toskani in se nato šolal pri Verocchiu. Po načelu znati opazovati je proučevanje narave in eksperiment utemeljil kot izhodišče umetniškega in znanstvenega dela ter s tem pomembno vplival na duhovni razvoj zahodnega sveta v novem veku.

Med analizirana umetniška dela je Tyler uvrstil tudi znamenito risbo Razmerja človeškega telesa po Vitruviju, pa tudi sliko Odrešenik sveta, na kateri je upodobljen Jezus, in so jo na lanski dražbi prodali kot "eno izmed manj kot dvajsetih ohranjenih slik Leonarda da Vincija".

Leonardo ni bil osamljen primer
Kot še poroča nemška tiskovna agencija DPA, naj bi tudi nekaj drugih slavnih vizualnih umetnikov, kot so Rembrandt, Edgar Degas in Pablo Picasso, imelo različne očesne napake, zaradi katerih se zrklo ne obrača pravilno v smer gledanja.