Bienale (industrijskega) oblikovanja (BIO) bo z današnjim odprtjem v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani predstavil rezultate velikopoteznega šestmesečnega delovnega procesa več kot 100 mednarodnih udeležencev iz 20 držav, ki so se pod vodstvom multidisciplinarnih mentorjev in partnerjev ukvarjali s temami vsakdanjega življenja: Dostopno življenje, Spoznaj svojo hrano, Javna voda – javni prostor, Hoja po mestu, Skrite obrti, Sistemi mode, Hekanje gospodinjskih aparatov, Nanoturizem, Motorne enote, Opazovati vesolje in Oblikovanje življenja.

Ob letošnji 50. obletnici prve razstave BIO je na ogled še zgodovinska razstava Bienale (industrijskega) oblikovanja skozi petdeset let, ki predstavlja prvi tovrstni pregled zgodovine bienala. Razstava osvetljuje pomembne spremembe, ki so se zgodile v polstoletnem obdobju v družbi, predvsem v vsakdanjem življenju ter posledično na področju oblikovanja. Odprtje bo zaznamovalo niz dogodkov, vključno s podelitvijo nagrad, odprtjem razstav BIO na dveh drugih lokacijah in bogato mrežo dogodkov po mestu. Podroben program BIO 50 najdete tukaj.
Kot so zapisali organizatorji bienala, želi dogodek ob svojem okroglem jubileju (prvi bienale oblikovanja so v Ljubljani priredili točno pred pol stoletja, torej leta 1964) preseči dozdajšnje dojemanje tovrstnih dogodkov. Z Belgijcem Janom Boelenom, kustosom BIO 50, smo se prav o tem, na kakšen način želijo BIO približati javnosti, pa tudi o potencialu slovenskega oblikovanja in o tem, kako (preudarno) izbrati izmed poplave izdelkov, ki so nam na voljo, pogovarjali med enim njegovih zadnjih delovnih obiskov v Ljubljani pred odprtjem bienala.

Lani ste bili poseben gost projekta Pop-up dom, kjer ste imeli svojo začasno pisarno. Kakšen vtis o mladi slovenski kreativni skupnosti ste dobili?

Energija mlajše generacije, ki ne čaka, da se bo kaj zgodilo samo od sebe, ampak je reči vzela v svoje roke, je silovita in me je navdušila. Čutiti je bilo zanos sodelovanja, vsak član skupine oblikovalcev je našel svojo posebnost in jo spretno vtkal v zgodbo. Name je to, kako so zagnali projekt, zbrali sredstva in okrog njega zgradili pravo malo gospodarstvo, naredilo velik vtis.

Med pripravami na intervju sem brala pogovor, v katerem ste dejali, da vas bienali pravzaprav ne zanimajo pretirano, opisali ste jih kot "zabave, po katerih imaš mačka". A na koncu ste se znašli v vlogi kustosa BIO 50 ...

Da, kritiziral sem BIO, rekel sem, da naj že naredijo kaj novega, potem pa so me v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) izzvali, češ, "če že kritiziraš, moraš ponuditi tudi alternativo". Prav lansko srečanje z mladimi oblikovalci mi je dalo misliti, da je v sodelovanju ključ do rezultatov, medsebojne krepitve. A tam so Slovenci sodelovali s Slovenci, jaz pa sem želel, da se povežejo z mednarodno skupnostjo. In prav to je najpomembnejše: sicer je lepo, da se kaj dogaja v Ljubljani in Mariboru, a tam zunaj je svet, ki ga je treba opozoriti nase.

Kako naj bi to udejanjili v praksi?

Naj se še enkrat vrnem k Pop-up domu, ki je zanimiv primer. Vsak izmed oblikovalcev je prevzel svojo vlogo, a hkrati nekaj prispeval k projektu, saj je z drugimi sodelujočimi vendarle imel neko skupno točko. Mi smo se odločili za 11 tematik, povezanih z vsakdanjim življenjem. Hrana, voda, dostopno življenje … To so osnovne reči, ki so pogoj za kakovostno vsakdanje bivanje. Od tega izhodišča naprej pa lahko združimo ljudi s skupnimi interesi. Bistvo namreč ni svet oblikovanja, ampak oblikovanje sveta.

Številne izmed izbranih tematik, s katerimi so se ukvarjale delovne skupine v okviru BIO 50, v slovenskem javnem življenju povzročajo kar nekaj vroče krvi. A dogodkom, kakršni so bienali, se pogosto očita elitizem, da so "sami sebi namen". Kako naj vzbudijo zanimanje pri širši javnosti?

Ker BIO letos praznuje okroglih 50 let, smo pripravili zgodovinsko razstavo, ki bo gotovo pritegnila tako babice kot vnuke, ki bodo tam našli reči, ki jih že poznajo in jih morda še vedno imajo doma. To so pomembni izdelki, ki so sooblikovali jugoslovansko in slovensko kulturo, družbo. A nočem na tem mestu spet govoriti o oblikovanju samem, ampak recimo o hrani. Hočem vedeti, kaj je na mojem krožniku. Vprašajmo se, od kod je prišla hrana, kako je pripravljena, ali je zdrava? O tematikah, kakršna je voda, imajo vsi mnenje. Ne gre le za dobro oblikovan kozarec, iz katerega jo pijemo, ampak za vodo, ki je v njem. Z oblikovanjem pa postane nekaj oprijemljivega. Oblikovanje je torej, čeprav se sliši nenavadno, tokrat na drugem mestu, hkrati pa bo zanimivo videti, kaj vse lahko doseže, nudi. Vsaj upam, da bo bienale pokazal prav to.

Po šestih mesecih dela z 11 ekipami se bližamo odprtju BIO 50. Kakšno je vzdušje v vaši ekipi te dni?

Še vedno smo sredi nekega procesa, oblikujemo morebitno prihodnost. Gre za test, eksperiment. Slovenijo smo uporabili kot nekakšen laboratorij za oblikovanje. Razstava sama je laboratorij, javnost pa del eksperimenta. Sooblikujete lahko tudi vrt, vsak lahko sodeluje! Upam, da bodo po bienalu ljudje sodelovali naprej, tudi javnost zunaj oblikovalskih krogov bomo morda spodbudili, da bo uresničila katero izmed predstavljenih idej.

Ena izmed izbranih delovnih tematik je tudi modni sistem. Belgija, od koder prihajate, je, čeprav je majhna država, velika sila v modnem oblikovanju. Pogosto slišimo, da ima tudi slovenska moda veliko izjemnih posameznikov. Kaj pa skupinski potencial, ga vidite?

Da in ne. Predvsem vidim veliko nadarjenih posameznikov, ki pa se le stežka povezujejo s svetom zunaj meja vaše države. Najti morajo nekaj, kar je zanje specifičnega, posebnega, in to posebnost narediti zanimivo za zelo veliko občinstvo. Res me zanima, kakšen bo rezultat bienala, saj bo tudi na področju mode s svojimi zamislimi lahko sodelovalo občinstvo, recimo na pletilski delavnici (ta je potekala na dan najinega pogovora - v soboto, 6. septembra, op. a.). Pa smo spet pri laboratoriju. Oblikovanje ni rezervirano za oblikovalsko srenjo, v procesu oblikovanja lahko sodelujejo vsi.

Ko že govoriva o vključenosti širše javnosti, BIO 50 je v stiku z družbenimi omrežji, pripravili ste tudi natečaj na Instagramu.

Več kot 600 ljudi iz 53 držav je na svoj način sooblikovalo BIO, in to vse po zaslugi družbenih medijev: informacije so se širile po blogih, omrežjih. Delovne skupine so povezane na Facebooku, tam si delijo rezultate raziskav, "skypajo", nalagajo datoteke v Dropbox, Google Drive, polnijo table na Pinterestu, urejajo svoj Tumblr … Vse to je mogoče le zato, ker takšna infrastruktura obstaja. Na Instagramu pa smo povabili ljudi, naj slikajo svojo okolico v povezavi z določenim tematskim sklopom. To je zame še posebej zanimivo, sam denimo prihajam iz Belgije, z mano in drugimi uporabniki pa ljudje iz Avstralije in ZDA delijo podobe iz svoje okolice. Prav različni pogledi bogatijo vsebino. In seveda to niso oblikovalci, ampak poročevalci o vsakdanjem dogajanju. Z nami sodelujejo tudi strokovnjaki z različnih področij, ki niso oblikovalci, a vsa mnenja skupaj vodijo do nekega - upam da - dobrega rezultata.

Prav splet je "kriv" za to, da smo vsak dan obstreljevani z novimi in novimi izdelki, ki jih potrebujemo. Hkrati pa se veliko govori o pomembnosti kupovanja lokalnih izdelkov v nasprotju s hitrim in cenenim potrošnim blagom. Kako najti ravnotežje?

BIO želi priklicati občutek, da je lokalno okolje zelo pomembno in je lahko zanimiv vir izdelkov, ki jih potrebujemo za vsakdanje življenje. A ne delajmo si utvar, nekaterih reči pač ne morete izdelati v majhnem številu, vedno bo obstajala množična industrijska proizvodnja, nikoli ne bo izginila. A to je le nova plast oblikovanja. Z ribniškimi rokodelci (tamkajšnje rokodelsko izročilo je spoznavala delovna skupina na temo Skrite obrti, op. a.) ne moremo izdelati avtomobila, to ne bi imelo smisla. A nekatere reči je bolje ustvariti lokalno in jih ne uvažati z daljnih koncev sveta. S tehnologijo se tudi ta proces spreminja, z nekaj kliki si lahko izmenjamo knowhow o tem, kako nekaj izdelati. Prav na primeru Ribnice lahko povem, da se zelo trudijo ohranjati izročilo, a tudi rokodelstvo gre v korak s "pametno" tehnologijo oziroma jo bo v želji po preživetju moralo dohiteti.

Kaj pa vi osebno, kako izberete, kaj potrebujete in česa ne?

Sem oseba, ki se trudi imeti le 20 predmetov. Dobro, malce pretiravam, vendar se je treba omejiti. A vsak izmed njih je vrhunske kakovosti, zelo zavestno jih izbiram. Sem pravi snob, že kar obsesivno se lotim procesa izbora. Pa ne govorim tu o znamkah, kupim izdelek, ki je v vseh vidikih najboljši. Lahko se veliko naučimo od starejše generacije, hkrati pa se dobro izobrazimo o izdelkih, ki jih želimo kupiti. Manj je več.

Bi se med njimi lahko znašel tudi kakšen slovenski izdelek in kateri bi to bil?

To je res težko vprašanje. Če pa bi se moral odločiti samo za enega, bi izbral staro motorno kolo Tomos, izdelano v Sloveniji. Tu nanje ne gledate kot na pretirano zanimive ali dobre izdelke, v tujini pa so zelo cenjeni. Na splošno ne cenite svoje oblikovalske zgodovine, jo zavračate.

Pa ste Belgijci drugačni?

Saj veste, sosedova trava je vedno bolj zelena. Le malo ljudi prepoznava vrednost dobrega lokalnega oblikovanja. Zato je lažje kot tujec kurirati bienale, saj zlahka prepoznaš, kaj izstopa po kakovosti.

Vas je kakšna slovenska navada, povezana z določenim izdelkom, presenetila?

Moram reči, da Slovenci niste pretirano čudaški (smeh). Eksotično pa se mi zdi, recimo, in to v dobrem smislu, da imate že tu v prestolnici izjemno tržnico s svežo zelenjavo, sadjem in drugimi izdelki, ki pridejo naravnost od kmetovalca. In to vsak dan! Če se ozrete po prestolnicah v Evropi, je to prava redkost. Ljubljana in Slovenija naj bosta ponosni na to. Vedno pravim, da je Slovenija mala evropska država, a veliko evropsko mesto. Prav zaradi razgibanosti pokrajine, a hkrati majhnosti je res izjemen laboratorij. Ko nekoga iščeš, dobiš kontakt v nekaj urah, saj vsi poznajo nekoga, ki nekoga pozna. Vzpostavljanje povezav gre res hitro in to morate izkoristiti sebi v prid.

Kaj je najmočnejša točka slovenskega oblikovanja?

Mlada generacija. Verjamem v mlade oblikovalce, ki prevzemajo pobude sami.

A najbrž vseeno ne gre vse odgovornosti za njihovo preživetje prelagati na množično financiranje na spletu?

Seveda ne, tu gre le za izkazovanje energije, entuziazma, ambicij. Zame je zelo zanimiv koncept Gigodesign, našli so model, po katerem se gre zgledovati. Zelo trdo in uspešno delajo z že uveljavljenimi močnimi podjetji, hkrati pa imajo pospeševalnik, v katerem dobijo priložnost vzhajajoči oblikovalci. Dolgoročno je to veliko bolj trajnostno kot Kickstarter in podobne platforme … Gre za "nekaj vmes" in hkrati nekaj dobrega.

"Ali oblikovanje lahko preide od produkcije predmetov in storitev za vsakdanje življenje k produkciji vsakdanjega življenja samega?" je vprašanje, ki si ga je v uvodnem nagovoru zastavil direktor BIO 50 Matevž Čelik. Kako vi odgovarjate na to - pa čeprav retorično - vprašanje?

Prepričan sem, da lahko. Naj razložim na primeru. Če bi bila miza, za katero sediva, okrogla, bi se drug poleg drugega usedla popolnoma drugače. Velikost in oblika mize vpliva na to, kako sediva, kako se obnašava, kako se odzivava drug na drugega. Oblikovanje odločilno vpliva na naše življenje.