Londonska Narodna galerija portretov bo od septembra dalje gostila razstavo Face Value, serijo 12 portretov ameriške ikone folka; tokrat bo tako prvič, da bodo njegova dela na ogled v kaki državni britanski inštituciji. Gre za portrete realnih in izmišljenih oseb, ki so v pastelni tehniki nastali v ateljeju 72-letnega glasbenika. Po besedah direktorja galerije Sandyja Nairna Dylan vedno "ustvarja zelo vizualen svet, pa naj si bo v besedah, glasbi ali na slikah".

Portreti nočejo biti komentar družbe
Dylan riše in slika že od otroštva, razstavlja pa šele v zadnjih letih. V Veliki Britaniji se je s svojimi likovnimi deli že predstavil, in sicer leta 2008, ko je londonska Halcyon Gallery razstavila njegove risbe in skice iz obdobja med letoma 1989 in 1992. "Samo skiciral sem tisto, kar me zanima, in potem to še naslikal. Nizi hiš, sadovnjaki, drevesna debla, lahko je kar koli. Lahko vzamem skledo sadja in jo spremenim v dramo življenja in smrti. Ženske so močne figure, zato jih tudi upodabljam tako," je takrat povedal Dylan. "Moj namen ni socialen komentar ali izpolnjevanje raznih vizij, subjekt lahko najdem povsod. Verjetno, na neki način, to prihaja iz ljudskega sveta, iz katerega izhajam."

Njegovo sliko nosi naslovnica Dylanovega albuma Self Portrait iz leta 1970, njegove risbe pa najdemo tudi v knjigah Writings and Drawings in Lyrics 1962-98.

Dylan je v zadnjih mesecih dobil kar dve pomembni mednarodni priznanji - maja je postal častni član ameriške akademije umetnosti in književnosti, junija pa je kljub nekaj zapletom prejel še visoko francosko odlikovanje red častnika legije časti.

Hommage ali preprosto - kraja?
Večje Dylanove likovne retrospektive so leta 2010 gostili že na Danskem, letos v Milanu in lani v New Yorku. In prav ta razstava v galeriji Gagosian mu je v ustih verjetno pustila grenak priokus: potem ko je tam razstavil svojo "Azijsko serijo" (refleksijo njegovih potovanj po Japonskem, Kitajskem, Vietnamu in Koreji), so se nanj usule obtožbe plagiarizma. Izkazalo se je namreč, da so njegove slike osupljivo - in morda preveč - podobne že obstoječim delom fotografov, kot so Dmitri Kessl, Léon Busy in Henri Cartier-Bresson.