Günther von Hagens nas je pred več kot desetimi leti prvič šokiral s potujočo razstavo "plastificiranih" in odprtih pravih človeških trupel Body Worlds, Američan Andrew Krasnow pa gre (najbrž) še korak naprej. V njegovem opusu je denimo tudi svetilka s senčnikom iz človeške kože, kar v trenutku asociira na zgodbe, kako naj bi si čuvaji v koncentracijskem taborišču Buchenwald v resnici omišljali take "spominke" iz kož žrtev holokavsta.

Kritika človeške krutosti
Krasnow uporablja kože ljudi, ki so svoja telesa podarili znanosti; iz njih dela bizarne različice vsakdanjih predmetov, denimo zastave, čevlje in zemljevid ZDA. Njegova umetnost je, kot razlaga sam, "komentar človeške krutosti ter ameriške etike in morale". V skladu s to sporočilnostjo je tudi nov kos, ki ga je ustvaril posebej za svojo drugo razstavo v Veliki Britaniji (julija bo vrata odprla v londonski galeriji GV) - skažen bankovec za deset dolarjev, narejen iz kože, ki jo je umetnik hranil 20 let, od začetka svoje kariere.

Njegovo delo seveda dviguje precej prahu (njegovo prvo razstavo v Veliki Britaniji, ki je bila lani, si je bilo mogoče ogledati samo po vnaprejšnjem dogovoru). Kožne zastave so denimo nastale tik pred prvo zalivsko vojno (za Center sodobne umetnosti v Cincinnatiju), a jih zaradi gneva, ki sta ga javno nad Krasnowom izlila republikanca Bob Dole in Newt Gingrich, nikoli niso razstavili. "Skušal sem izraziti svojo zaskrbljenost nad vojno in tem, da se je nikoli ne da izpeljati na etičen in moralen način. Ker se takih vprašanj v muzejih ne sme postavljati, je moje delo postalo še bolj kompleksno, zaobjema vsa inherentna protislovja v zvezi s tem, kaj pomeni biti Američan ali, če hočete, človek."

Več kot le doktrina šoka
Krasnow z razlogom uporablja samo kožo kavkazijcev - večino trpljenja v Severni in Južni Ameriki je povzročila bela rasa. "Z uporabo kože sporoča, da je trpljenje univerzalno," razlaga lastnik londonske galerije Robert Devcic. "Potemni jo na podoben način, kot če bi barval usnje." Profesor umetnostne zgodovine na oxfordski univerzi Martin Kemp se strinja, da pri vsem skupaj ne gre za goli senzacionalizem. "Ne sili v ospredje z namernim ustvarjanjem spektakla ali polemike - za razliko od, denimo, Damiena Hirsta. Sproža globoke in vznemirjive odzive, kot umetnik pa je v svojem delu bolj ali manj unikat."

Ana Jurc