Po navedbah arheologa in kustosa Dolenjskega muzeja Boruta Križa je situlska umetnost v 1. tisočletju pr. n. št. predstavljala najvišji likovni dosežek srednje Evrope in njen ekspresiven odziv na umetniška dogajanja grško-etruščanskega sveta.

Najbolj dovršena umetnost železnodobne Evrope
V starejši železni dobi je Novo mesto sodilo med največje evropske prazgodovinske centre. Med množico arheoloških predmetov, ki so bili doslej izkopani v Novem mestu, je kar devet bronastih situl okrašenih v situlskem stilu, ki predstavljajo najvišji umetniški izraz in vrhunske dosežke železnodobne Evrope.

V nenehnem gibanju
Z izrazom situlska umetnost označujemo likovno izražanje, izvedeno v tanki bronasti pločevini, ki je sredi 1. tisočletja pr. n. št. cvetelo na prostoru današnje severne Italije, Slovenije, Istre, severovzhodne in zahodne Avstrije. Pripoved in okrasi so na situlah prikazani v vodoravnih pasovih. Vse figure so praviloma prikazane v profilu, pogosto stilizirane, a z detajli, ki nakazujejo njihova dejanja in opravila, saj so vedno predstavljene v gibanju. Dogodki, ki so predstavljeni v zaporedju, so prikazani v isti ravnini, saj perspektive in proporcev ni.

Pripoved situl Novega mesta po navedbah Križa dopolnjuje in bogati zakladnico svetovne kulturne dediščine in opozarja na nepogrešljiv prispevek Dolenjske v 1. tisočletju pr. n. št. pri oblikovanju skupnega evropskega kulturnega prostora. "V času nastanka evropske civilizacije in kulture so umetniška prizadevanja novomeških mojstrov Novo mesto postavila ob bok najpomembnejšim evropskim centrom," je zapisal.