Načrtovana poslikava prezbiterija cerkve časovno sodi že v obdobje, ko je Ivan Grohar v svojem delu težil k uporabi svetlejše palete in sproščeni obravnavi motiva ter sledil tehniki italijanskega pointilista Segantinija, motivno pa sodi med religiozna naročila, ki mu jih na začetku njegove kariere ni manjkalo.
Kot religioznega slikarja predstavljajo Ivana Groharja v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični, kjer bodo do 16. januarja na ogled umetnikova sakralna dela, ki jih sicer hranijo v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane. Ker je izhodišče razstave Sakralna dela Ivana Groharja, ki jo je pripravila direktorica muzeja Nataša Polajnar Frelih, prav omenjeno naročilo v Trnovem, ta predstavlja šest Groharjevih osnutkov za neizvedeno poslikavo prezbiterija trnovske cerkve v Ljubljani.
Na ogled je še nekaj drugih Groharjevih del sakralne vsebine, med temi znova odkrita slika sv. Neže iz leta 1897 (danes je v zasebni zbirki), prvič pa je v pregled omenjenih Groharjevih del uvrščena slika Sv. Frančišek Ksaver krščuje temnopoltega dečka iz okoli 1897.
Ivana Groharja, čigar opus obsega 260 slik precej različne kakovosti, danes poznamo kot avtorja tistih naših najbolj ikoničnih impresionističnih del, kot so Sejalec, Macesen in Pomlad, vendar se je v Spodnji Sorici rojeni umetnik najprej ukvarjal s portretnim slikarstvom in kmečkim žanrom, proti koncu stoletja pa uspehe nizal zlasti kot slikar oltarskih podob.
Od rokodelske tehnike do impresionistične poteze
Prav nekje do leta 1896 prepoznamo v njegovem delu rokodelsko šolanje, zatem prve vplive münchenskega žanrskega in idealističnega realizma, vse bolj pa se pozna tudi srečanje z Rihardom Jakopičem, preostalima članoma tedaj še nepovezane impresionistične četverice Matijo Jamo in Matejem Sternenom ter učiteljem Antonom Ažbetom. Spoznal jih je v Münchnu, pozneje pa v 'slovenskem barbizonu' Škofji Loki skupaj z drugimi slikarji uresničeval zapovedi impresionističnega slikarstva.
Leta 1900 je sodeloval na prvi slovenski umetniški razstavi Slovenskega umetniškega društva v Ljubljani, kjer so slikarji razstavljali kot predstavniki moderne smeri, vendar se je četverica izraziteje profilirala kot zastopnica specifične oblike impresionizma in s tem samega modernizma leta 1902 na drugi razstavi društva.

Slikar podob domovine
Leta 1904 se je spet preselil v Sorico in nato še v Škofjo Loko, kjer je slikal med letoma 1906 in 1907 in tam s krajšimi prekinitvami tudi prebival do smrti. Groharja so zanimali motivi, ki se navezujejo na domače okolje, zlasti okolica Škofje Loke, in ustvaril je podobe, zaradi katerih so začeli v njem prepoznavati mit slovenstva, njegove krajine pa sprejemati kot podobe domovine. Pomembno je vplival na poznejše slovenske slikarje, v njegovo čast v Škofji Loki vsako leto prirejajo Groharjevo slikarsko kolonijo, njegovega Sejalca pa so leta 2007 upodobili na slovenskem evrskem kovancu za pet centov.
Groharjevo življenjsko pot je v 44. letu starosti prekinila jetika. Umrl je 19. aprila 1911 in istega leta so v Jakopičevem paviljonu odprli 6. slovensko umetniško razstav ter jo posvetili umetnikovemu spominu.