Še pred smrtjo je veljal za nevrotičnega umetnika, ki je norveško in svetovno javnost šokiral z mučnimi karakterizacijami svojih likovnih del, njegovo življenje vedno na robu norosti pa je bilo zgleden primer prepleta blaznosti in genialnosti. Tako stereotipen pogled na Munchovo delo in njega samega je prisoten še danes, se pa najnovejša razstava, posvečena norveškemu ekspresionistu, trudi to spremeniti.
V Umetniškem inštitutu v Chicagu (Art Institute of Chicago) so namreč pripravili razstavo Postati Edvard Munch: Vpliv, bojazen in mit, ki Muncha predstavlja kot popolnoma razumnega umetnika, ki je navdih iskal med evropskimi motivi in predvsem nordijskimi miti ter z njihovo pomočjo prikazal stanje tedanje sodobne družbe in njeno notranjo držo.
Ob odprtju ameriške razstave je kuratkorka Jay Clarke povedala, da s postavitvijo želi razpršiti podobo tega umetnika kot družbeno odklonskega.
Čas ko so umetniki odklanjali meščansko ...
Edvard Munch (1863-1944) je podobno kot njegov rojak, dramatik Henrik Ibsen, sovražil konvencionalno moralo, predsodke in malomeščansko hinavščino, najprimernejši jezik za izražanje sporočil o najpomembnejših vprašanjih življenja, ljubezni in smrti pa je našel v
modernistični liniji. Na berlinski razstavi leta 1892 je njegov slog dvignil nemalo prahu, med letoma 1892 in 1908 ustvarjena dela pa so odpirala pot berlinski secesiji in ekspresionizmu.
... meščani pa umetniško
V Chicagu si je mogoče ogledati 150 Munchovih del in del njegovih sodobnikov. Med njimi je tudi Norvežanov avtoportret s prebadajočim, celo bolščavim, a umirjenim pogledom izza cigaretnega dima. V poznem 19. stoletju so imeli to delo za nemoralo in boemsko: "Če je nekdo slikal tako sproščeno in svobodno, na tako strasten način, so vsi takoj pomislili na moralno degeneracijo. Seveda, pa sem prepričana, da Munch ni bil mentalno bolan," je povedala Clarkova, pri tem pa spomnila tudi na alkoholizem in paranoje, ki so pestile slikarja.
"Škandalozna" razstava z dobičkom
Ne glede na dejanske težave, skozi katere se je prebijal, pa na primer njegovo pismo teti kaže na to, da je bil pri zdravi pameti. V njem namreč piše, da se mu zdijo odzivi občinstva berlinske razstave neznansko zabavni, samo razstavo pa je poimenoval "škandalozna razstava". Uspel je celo prepričati galerije, da so zaračunavale vstopnino, on pa je dobival določen delež dobička.
Na razstavi je seveda mogoče videti slaven Krik, ni pa na ogled izvirnika, saj Norvežani ne pustijo, da bi zapustila domača tla, temveč litografija. Munch je sicer naslikal več različic slike Krik, ki sodi v del slikarjeve serije Friz življenja.
Vplivi - takšni ini drugačni
Razstava spregovori tudi o Monetovem vplivu na slikarja, dela precej obskurnih sodobnih norveških umetnikov, kot sta Harriet Backer in Eilif Peterssen, pa želijo prikazati teme, s katerimi se je njun predhodnik ukvarjal; gre za osamljenost nordijske hiše pozimi, s klavstrofobičnimi bolniškimi sobami in zdravilne moči sonca, ki posije na fjorde.
Strahovi so ga vseeno preganjali
Clarkova se trudi prikazati Munchovo umetnost s popolnoma novega zornega kot njegove slike, sicer res pogosto prikazujejo tesnobna razpoloženja, niso pa vse take. Obstajajo platna s podobo ulice, na katerih so barve že prav kričeče pisane (pozneje so prav tovrstno barvno lestvico prevzeli fauvisti). Po drugi strani pa je pogosto risal 'usodne ženske', s čimer, tako pravijo poznavalci, je prikazoval poroko in zakon kot nekaj mukotrpnega ter izražal svoj strah, da bo zaplodil prizadetega otroka.
L. Š.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje