In prav izkušnja s hermetičnim kubizmom je Bernarda pripeljala do problematike, ki v njegovi umetnosti odmeva še danes. Kubisti so na svojih delih tridimenzionalne motive razdirali v ključne dvodimenzionalne elemente in te na ploskvi platna znova sestavljali v nove kompozicije. Načelo razdiranja in ponovnega sestavljanja je povzel tudi Bernard, le da ga je prenesel v docela likovni svet. Zdaj razdira svoje lastne kompozicije in jih sestavlja v nove likovne resničnosti.

Obdobje sprememb
Njegova dela so trenutno na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost. Gre za kronološko postavitev, ki se odpira z delom Bivališče snovi. To je nastalo leta 1968, v enem bolj zanimivih trenutkov slovenske likovne umetnosti, ko so ustvarjalci vseh generacij izbirali med številnimi - in vsaj na prvi pogled - bistveno različnimi smermi. Obdobje informela, ki je v Sloveniji prevladoval v večjem delu šestdesetih let in ki so ga naši umetniki spoznavali predvsem v Parizu, je bilo končano; kaj ga bo nadomestilo, pa ni bilo jasno.

Nekateri ustvarjalci so iskali pobude pri klasičnih avantgardah, predvsem pri dadaizmu in pri konstruktivizmu, drugi pa pri raznih smereh sodobne umetnosti, zlasti ameriške, ki se je takrat že uveljavila tudi drugod po Evropi. Bernard se je našel v kubizmu, ki je tedaj pri nas veljal za nerazumljivega in torej nedostopnega

Iz umetnikovega življenja
Akademski slikar Emerik Bernard se je rodil 22. septembra 1937 v Celju. Leta 1965 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1968 končal specialko pri profesorju Gabrijelu Stupici. Leta 1985 je postal docent za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost, leta 2001 izredni, šest let pozneje pa redni član SAZU-ja. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1987, deset let pozneje pa ji je sledila še velika Prešernova nagrada.