Palača v Versaillesu do 28. junija gosti razstavo Fastes de Cour & Cérémonies Royales (Dvorno razkošje in kraljevsko obredje) - prišel jo je odpret Karl Lagerfeld osebno -, ki skuša poustvariti veličastnost in blišč 17. in 18. stoletja, še preden ju je v krvi zadušila francoska revolucija.
Pri vsem skupaj je morda ironično, da se ni iz tistega časa ohranilo niti eno oblačilo kakšnega francoskega monarha - pa ne samo zaradi uničenja revolucije, ampak tudi zato, ker so imeli vladarji navado svoje obleke, ko so šle iz mode, podariti svojim dvornim damam in plemičem, ki so jih predelovali ali preprodajali; dvorne obleke so neredko končale v pariških prodajalnah s cunjami.

Razstava na francoskem dvoru - brez francoskih toalet
Na srečo so drugi evropski monarhi na svojo garderobo, ki so jo pogosto "kopirali" od francoskega dvora, pazili malo bolje. Njihova oblačila so bila neredko tudi izdelana v Franciji; Pariz je bil nenazadnje modna prestolnica sveta in avtoriteta za vse, kar je bilo petičnega.

V čem so jih okronali in kakšne poročne obleke so imeli?
Švedski kralj Gustav III. (1746-1792) je bil prvi, ki je začel običaj načrtnega hranjenja oprav, ki jih je nosil ob prelomnih dogodkih svojega življenja. Obsežne zbirke so nakopičili tudi v Avstriji, na Danskem, na Saškem in na britanskem dvoru; vsak od njih je nekaj kosov - in nekateri niso še nikoli prej zapustili države - za to priložnost posodil Franciji.
V Versaillesu tako lahko med drugim vidite tudi s hermelinom obrobljeni rdeči žametni plašč, ki ga je britanski kralj Jurij III. nosil enkrat samkrat (za kronanje), in razkošno opravo iz španske čipke, ki si jo je za svoje kronanje leta 1772 nadel švedski kralj Gustav III. Njegova žena, danska princesa Sophie Madeleine, je takrat oblekla t. i. "grand habit" v slogu francoskih vladaric. S preščipnjenim pasom nad krilom, ki je v širino merilo skoraj dva metra in s petmetrsko vlečko. (V kraljevi etiketi sta dolžino vlečke narekovali "teža" dogodka in pomembnost osebe, ki jo je nosila).

Lepi primeri toalet, ki so si jih dvorjani nadeli za posebne priložnosti, so tudi uniforme starih dinastičnih redov, kakršni so bilil Red svetega duha v Franciji, Red Zlatega runa v Avstriji in Red hlačne podveze v Angliji. "Charles de Gaulle je menda po drugi svetovni vojni red hlačne podveze zavrnil zato, ker se mu je zdel kostum trapast," pravi upravnik Versaillesa Pierre Arizzoli-Clementel.

Če slavnostne oprave za hip pustimo ob strani: Ludviku XIV zgodovina pripisuje zasluge, da je s tem, da je dvorjanom dovolil, da so svojo lovsko opravo - dolg suknjič in oprijete kratke hlače - nosili tudi na dvoru, poenostavil garderobo; s tem se je rodil tudi zametek današnje moške obleke.

Ostajati v koraku z modo ni bil mačji kašelj
Kljub temu je v Versaillesu stalo celo premoženje, če si hotel biti opravljen okolici primerno. Ženska namreč ni smela na dvor, dokler ni bila uradno "predstavljena" - obleka za to priložnost pa je lahko stala tudi do tri tisoč livrej (za primerjavo: pariški tkalec je lahko ženo in dva otroka preživljal s 340 livrejami na leto).

Računi, ki jih je hranila Rose Bertin, najljubša dostavljalka Marije Antoanete, pričajo o astronomskih vsotah, ki so jih monarhi dolgovali - in pogosto "pozabili" plačati - za svoje garderobe. Bertinova, prebrisana poslovna ženska, je imela (svetlobna leta, preden so "izumili" modne revije in manekenke) lutke, oblečene v najnovejšo versaillsko modo, ki jih je kazala drugim strankam, ki so pri njej naročale obleke.

Marija Antoaneta je bila sužnja mode
"Bila je mlada in lepa, toge dvorne obleke pa so jo dolgočasile," je prepričan Pascale Gorguet-Ballesteros, eden izmed kuratorjev razstave. Hotela je biti na tekočem z modo in tako je orala ledino z manj formalnimi oblekami, vključno s t. i. "angleško obleko" iz lahkega muslina, ki je imela polno krinolino zadaj in je bila bolj praktična od široke krinoline.
Ana Jurc