V Galeriji Avla NLB so odprli razstavo Petra Kocjančiča Slovenski filmski plakat; vključena je v projekt Leto kina, s katerim bosta Kinodvor in Slovenska kinoteka s številnimi partnerji zaznamovala 90. obletnico odprtja nekdanjega kina na Kolodvorski, današnjega Kinodvora, in pol stoletja dvorane Kinoteke na Miklošičevi.

Kocjančič je začel filmske plakate ustvarjati v drugi polovici 20. let minulega stoletja. Pri njihovem oblikovanju je uporabil abstrahirano ilustracijo, barvo, prekrivanje besedila in slike ter ročno izrisane črke. Kot predloge zanje je uporabil tedaj najpogosteje uporabljene in modne črkovne vrste.

Ohranjeni plakati pričajo o Kocjančičevem iskanju možnih vizualnih rešitev za različne filmske žanre, so oblikovno raznoliki in segajo od manj do bolj uspešnih. Prav tako dajejo vpogled v razvoj in razpon Kocjančičeve oblikovalske govorice.

Izčiščena estetika, revolucionarna za svoj čas
"Očem, ki so navajene tipiziranih in bleščavih sodobnih filmskih plakatov, se Kocjančičevi filmski plakati iz 20. let minulega stoletja verjetno zdijo okorni in skromni, morda celo nezanimivi. V času svojega nastanka pa so predstavljali precejšen premik od dotedanjega načina nagovarjanja gledalcev," je ob postavitvi, ki bo na ogled do 7. novembra, zapisala kustosinja in vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke Metka Dariš.

Film je v Ljubljano prišel 1896 (in z njim tudi plakati)
Kinematografija na Slovenskem se je razvijala sočasno s širjenjem filma, tega izuma poznega 19. stoletja. Prvo filmsko predstavo leta 1896 v Ljubljani je že spremljal časopisni oglas, načini oglaševanja kinematografskih predstav pa so se zgledovali po siceršnjih oglasih za cirkuške predstave, potujoče razstave čudes, panoptikume in varieteje. Filmski plakati so bili v tem zgodnjem obdobju podobni časopisnim oglasom. Raznolikost in vsebinske poudarke so dosegali z uporabo različnih črkovnih vrst, črt in okvirjev ter spreminjanjem njihove velikosti in debeline. Šlo je za tiskovine manjših formatov (do A3), ki so jih stavili anonimni grafični delavci v tiskarnah.

Več kot samo navaden oglas
Tipografsko stavljeni filmski plakati pa kmalu niso več zadostovali za predstavitev vedno bolj raznolikih in ambicioznih filmskih vsebin. Film kot najbolj vizualni medij je narekoval nove oblikovne rešitve, razvoj tiskarske stroke oziroma tiskarn na Slovenskem pa je omogočil večbarvni tisk na večjih formatih. V drugi polovici 20. let prejšnjega stoletja so tako nastali plakati, ki veljajo za prve ohranjene slovenske avtorske filmske plakate. Nastali so pred Kocjančičevim začetkom ukvarjanja s fotografijo, ki ga je popolnoma prevzela.