Leta 2013 bo namreč minilo natanko 100 let, odkar je bil znameniti portret Leonarda da Vincija (in ena najslavnejših slik vseh časov) razstavljen v Italiji.

Mila prošnja za Giocondo
Prošnjo je na Francijo pravzaprav naslovilo italijansko zgodovinsko društvo, ki pa ima podporo firenške pokrajinske vlade. Ta je iniciativo objavila na svoji spletni strani in zagotovila, da si bo prizadevala razširiti kampanjo. "To ni vojna napoved Italiji. To je prošnja za sodelovanje," je dejal predsednik zgodovinskega društva Silvano Vincenti in dodal, da bi v tem primeru šlo za dogodek izjemne kulturne in zgodovinske vrednosti, obenem pa bi bila to čudovita priložnost za celotno Italijo. "Gioconda je Louvre v preteklosti že zapustila in to bi lahko naredila še enkrat," se je dobrikal Vincenti.

Kategorična zavrnitev
A zaman: Louvre je že včeraj podal uradno izjavo, ki je pomečkala italijanske upe: ker je slika "neznansko krhka", je "popolnoma nezamisljivo", da bi lahko še enkrat prepotovala tistih 1.100 kilometrov, kolikor jo loči od Firenc.

Še enkrat?
Treba je namreč vedeti, da je slika, o kateri Francozi radi povejo, da "nikoli ne zapusti zidu Louvra", to naredila že trikrat. Leta 1962/63 so jo posodili v ZDA, leta 1974 pa v Tokio in Moskvo.

Filmska tatvina
Zanimivejši pa je primer iz leta 1911: nekega ponedeljkovega jutra, še preden se je Louvre odprl za obiskovalce, se je neznanec z dragocenim platnom izmuznil iz muzeja, ko čuvaji niso bili pozorni. Še več, kraje do prihodnjega dne sploh niso odkrili! (Pazniki so seveda opazili, da je ni na steni, a so predvidevali, da je bila odnesena za kakšna restavratorska dela.) Ko so le ugotovili, kaj se je zgodilo, so muzej nemudoma zaprli. Policisti so izprašali osebje, skušali rekonstruirati krajo in najti prstne odtise (kar je bila takrat še popolnoma nova taktika).

Državne meje so zaprli in preiskovali vse ladje in vlake, ki so skušali zapustiti Francijo. Čez devet dni, ko se je muzej znova odprl, je bila vest že na naslovnicah časopisov po vsem svetu. Na policijo so se z vseh strani stekali "namigi" raznih zasebnih detektivov, v Louvre pa se je stekalo na tisoče ljudi, ki so hoteli videti prazno mesto, kjer je slika nekoč visela (mimogrede: med njimi je bil tudi Franz Kafka).

Ves čas pred nosom
Sled se je nato za več let ohladila. Obstajali so namigi, da je slika odpotovala v Južno Ameriko; drugič, da je v Švici. Enkrat je bila v nekem stanovanju v Bronxu, drugič v Sankt Peterburgu. V resnici pa ves ta čas ni zapustila Pariza. Tat je bil namreč Vincenzo Peruggia, italijanski pleskar in tesar, ki so ga v Firencah aretirali decembra 1913. Tja je odpotoval s sliko, saj se je s tamkajšnjim trgovcem z umetninami Alfredom Gerijem dogovoril, da se mu bo pomagal znebiti "talke" in z njo kaj zaslužiti. Ko se je Geri prepričal, da ima opravka z originalom, je Peruggio predal policiji.

"Quelle blamage," so si najbrž mislili Francozi
Celotna epizoda je bila za Francijo milo rečeno sramotna. Peruggia se je francoski policiji namreč izmuznil med prsti. Nekoč je delal za Louvre in je poznal izhode in je celo pomagal sestaviti stekleni okvir, v katerem je bila slika razstavljena. Na dan zločina je zato vedel, kako se je najlažje izmuzniti iz muzeja. Platno je preprosto odnesel domov, ga zaprl na dno omare in ga tam pustil dve leti.

Robinhoodovski zagovor
Peruggia je bil zaradi svoje obrambe - trdil je, da je Mono Lizo hotel zmagoslavno vrniti Italiji in se tako maščevati za Napoleonovo krajo umetnin po vsej Evropi - postal junak italijanskega tiska, kljub temu pa ni prepričal porote: avgusta 1914 je šel za zapahe. Pozneje se je preselil nazaj v Francijo in celo odprl lastno trgovino z barvami. Mona Liza je bila medtem pred vrnitvijo v Francijo na "zmagovalni" turneji po Italiji.

Deloma resnično italijanskega porekla
Da Vinci je sliko leta 1503 sicer začel slikati v Firencah, a jo je nato odnesel s seboj v Francijo, kjer se je več let pozneje nastanil na dvoru francoskega kralja. Po umetnikovi smrti (1519) je slika nekajkrat zamenjala lastnika, nato pa jo je monarh vendarle uspel kupiti za vsoto, ki bi bila danes enaka približno desetim milijonom dolarjev.