Razstava Fortean Phenomena, ki jo je zasnoval v Sloveniji živeči Finec Urpelainen, bo kratek čas še na ogled v prostorih Univerzalnega Ateljeja Uličnih Umetnosti. Ena izmed zasnov te razstave je delo v manjši skupini, saj so na ta način nastajali skoraj vsi razstavni kosi. Drugi pa se skriva v naslovu: "forteanski" fenomen velja za nadnaravnega in paranormalnega, pridevnik pa izhaja iz pisanja Američana po imenu Charles Fort. Ta je slovel kot skeptični duhovitež. Verjel ni ničemur, ga je pa zato lahko – protislovno ‒ prepričalo vse. Tudi paranormalno.

Na razstavi se svetel prostor ne sklada s temačno atmosfero, ki jo navadno povezujemo z vdorom nadnaravnih sil. Ker naslov na mestu ni obrazložen, v iskanje njegovih ujemanj z umetniškimi deli obiskovalčeva pozornost sprva ni usmerjena. Na prvi pogled bi torej prej kot z imenom razstavni skupek najverjetneje povezovali z igrivim poigravanjem umetnikove imaginacije. Ta se je resda zgostila v senzorično utripajočih instalacijah, a to še nikakor ni vse.

Urpelainen je na finski univerzi Turku diplomiral na področju elektronike in programerstva, kar s pridom izkorišča tudi, ko se posveča umetnosti. Obiskovalca Univerzalnega Ateljeja je na dan odprtja že ob vhodu presenetil prižig ob tleh stoječe svetilke, katere senzorje je zmotil dotik njegove hlačnice. Kos, ki je kompleksnejši, kot ga opiše naše opažanje, je Urpelainen ustvaril skupaj z umetnikom Zoranom Srdićem Janežičem, z veseljem pa je sodeloval tudi z Meto Grgurevič. Z njo se je v času njenega rezidenčnega bivanja srečal že leta 2012 na Finskem, pomagal pa ji je tudi pri optični zasnovi dela za nedavni Grafični bienale.

Metine ideje, vztrajanje pri določeni obliki končnega izdelka in Ottovo znanje so se tudi tokrat izrazili na zavidljivi ravni. Prav njuni dve deli sta namreč tisti, ki z majhnimi in na videz neobjasnljivimi detajli učinkujeta kot igra nadnaravnih sil. Ne le da v zraku lebdi kocka (pa naj obiskovalec to preveri sam), še ateljejski mačkon se je čudil samosvojemu premikanju drobnih kovinskih žebljev, ki so se od časa do časa lovili na stari predalni mizici. Na njenem zadnjem predelu sta Grgurević in Urpelainen našla tudi voščilnico in izrezek iz revije, ki sta nekoč pripadala neznani ženski osebi, njeno "duhovno" prisotnost pa sta spretno uporabila kot izvor "paranormalno" priklicanega premika žebljičkov. Da se v predalu skriva še kaj drugega, je verjetno jasno vsem, sploh ker razstava v mnogih primerih svojih elektronskih mehanizmov niti ne poskuša zamaskirati.

Električni kabli so zgolj do določene mere zakriti s trakom, magnetna tuljava pa je vsaj v enem primeru vidni in definicijski del umetniškega objekta. Prav ta razvidnost razbije podobo estetiziranih elektronskih naprav, saj pozornost usmeri v način njihovega delovanja. Nadalje pa se skozi številne vprašaje, ki jih zastavlja tehnika, razvija tudi občutek za razreševanje skrivnosti. Skrivnostnost je verjetno še ena izmed značilnosti "forteanskih" fenomenov.

Skrivnostna pa je obiskovalcu tudi zasnova. Eden takšnih primerov so uokvirjeni fotografski portreti treh ekspedicijskih raziskovalcev, za katerih usodo obiskovalec verjetno ne ve niti jih ne razpozna. Določata jih le oster pogled in oprema, ki jih povezuje z odkrivanjem neznanih in manj dostopnih lokacij. Zdi se, kot da jih je Urpelainen dodal zgolj za dekoracijo, ki razbije predmetnost inženirsko povezanih predmetov, vendar ni tako. Navsezadnje z njimi korespondirajo tudi trije grbi, ki jih je Finec oblikoval s kolektivom Koelse, Združenjem za eksperimentalno elektroniko. Kot razloži Urpelainen, jih na ravni emblema z raziskovalci povezuje okultizem (Aleister Crowley), "levje" osvajanje Afrike (Henry Morton Stanley) in smrt (Robert Scott). Vsi raziskovalci pa so, podobno kot že omenjeni Charles Fort, verjeli v svojo intuicijo in se podajali v neustrašne boje z neznanim.

Neznani izvor nekateri pogosto pojasnjujejo s paranormalnim, ideja paranormalnega pa je v paketu letne ljubljanske razstavne ponudbe resnično osvežujoča. Razstava v nasprotju z mnogimi drugimi tega pojava ne obravnava izpričevalno niti ne poskuša znanstvenega pristopa nadgraditi z igri bolj naklonjeno umetnostjo. Velja pa še, da je razumevanje elektronike obiskovalcu le ena izmed poljubnih izbir in ne bistvo, ki se mu dodaja oblika.