Najbrž je zgovoren podatek, da razstavo v nekdanji kovnici denarja v Berlinu organizira ista ekipa, ki je na noge postavila med turisti priljubljeni Muzej NDR. Obiskovalci svoj ogled začnejo s projekcijo kratkega filma, ki jih pomaga umestiti v leto 1990: berlinski zid je padel, številni Berlinčani z Vzhoda pa so se v iskanju boljšega življenja preselili na Zahod. Drugi prišleki, ki so zapolnili nove praznine na Vzhodu, so s seboj pripeljali radikalen nov zvok – tehno. Glasba, ples in moderna umetnost so zasedli zapuščene tovarne in skladišča preživelega režima.

V naslednjem prostoru posamezniki v posnetih pričanjih pripovedujejo svoje zgodbe – o tem, kako so glasbeniki živeli od socialne podpore in si ob tem lahko privoščili glasbeno eksperimentiranje, skvoterji pa so birokratski kaos izkoriščali v svoj prid.

Mimo makete berlinskega zidu lahko obiskovalci zatavajo v labirint, posejan z zaznamki danes že izginulih klubov in drugih alternativnih lokacij. Razstava pove tudi zgodbo prireditve Love parade, ki je iz skromne ulične zabave leta 1989 v desetih letih zrasla v rave orjaških dimenzij. Glasbeno spremljavo sestavljajo klasični komadi parade ljubezni, ki so jih posneli Emmanuel Top, Westbam, Felix, D-Shake, Kernkraft, Underworld, Faithless in drugi.

Razstave, kakršna je Berlin devetdesetih, so lahko zelo poučne in zabavne, je za The Guardian komentiral Tobias Rapp, avtor knjige Lost and Sound: Berlin, Techno und der Easyjetset, ne gre pa pri tem za "resno" zgodovinopisje. "Popkultura že od nekdaj poveličuje preteklost. Vedno je bolje tam, kjer nisi trenutno. Kar je seveda nakladanje. V tej nostalgiji za devetdesetimi je ogromno slepih peg. Vzhodni Berlin v tistih časih ni bil neki paradiž alternativne kulture. Morali smo se boriti." (In to čisto dobesedno: mnogi se spominjajo, da so neonacisti v tistih časih stikali po ulicah za odpadnim železjem in spotoma pretepli vsakogar, ki je bil videti ali pa je zvenel kot tujec.)

Najbrž ni treba posebej govoriti, da niso vsi Berlinčani poslušali tehna: mnogi na Vzhodu so se muzali (ali pa zavijali z očmi) nad trumami Zahodnjakov, ki so se zgrinjali v njihove klube. "Pogosto celo noč nismo zatisnili očesa," se spominja Anja Kahlau, ki je bila leta 1989 stara 18 let in je živela v četrti Prenzlauer Berg; v sosednji hiši je vrata odprl disko. "Seveda smo tudi mi hodili na zabave, ampak niti slučajno niso bile tako ekscesne."

Ljudje, ki so v devetdesetih živeli v Berlinu, danes bolj kot plesne maratone v resnici pogrešajo – prazno obzorje. "Počutili smo se bolj svobodne, ker je bilo več prostora," je za omenjeni časnik opisala Rachel Clarke. "Prazne parcele niso imele cene, bile so last vseh."