V odštevanju do praznovanja so v Londonu že februarja odprli "najobsežnejšo retrospektivo del Davida Hockneyja v svetovnem merilu", ki je bila obenem tudi ena največjih razstav v zgodovini londonske galerije Tate. Postavitev, ki je združila risbe, slike, grafike, fotografije in videe iz javnih in zasebnih zbirk iz celega sveta, je v nekaj mesecih postala najbolje obiskana razstava te ustanove.

Trenutno je retrospektiva na ogled v pariškem Centru Pompidou (do 23. oktobra), nato pa jo bodo prenesli še v newyorški Metropolitanski muzej.

David Hockney se je rodil leta 1937 v Bradfordu v Yorkshiru. Umetnost je študiral na Šoli za umetnost v domačem kraju in nato na Kraljevem kolidžu za umetnost v Londonu. V ZDA je prvič potoval leta 1961, in sicer še v času študija.

Amerika, prostor svobode
Že tri leta pozneje se je za nekaj let preselil v Los Angeles, nato pa po krajših epizodah v Londonu in Parizu spet pristal v ZDA. Kalifornija mu je namreč tako v zasebnem življenju kot v slikarstvu ponudila neizmerno svobodo. Slikal je s svetlobo in intenzivnimi barvami; njegove slike kopalcev zrcalijo brezskrben in nekonvencionalen kalifornijski način življenja. Iz tega obdobja gotovo vsi prepoznamo vsaj Portret umetnika (Bazen z dvema figurama) iz leta 1972.

Hedonist zgolj v teoriji
Divjih 60. in 70. let v deželi večnega sonca se dobro spominja: "Nikoli nisem bil velik žurer. Nič nisem imel proti, da so me tako videli, a v resnici sem trdo delal. Umetnik lahko odobrava hedonizem, a sam hedonist ne more biti."

Umetnik ni nikoli, tudi pred desetletji, ko je s tem tvegal družbeno izobčenje, tajil svoje istospolne usmerjenosti.

Leta in življenje ne prizanašajo nikomur
Hockney, ki postopoma izgublja sluh, zdaj že več desetletij živi v Los Angelesu, a ohranja britanske navade: ob skodelici čaja si privošči cigareto, njegova ljuba kulinarična pregreha je klasični fish and chips, in čeprav hodi spat ob devetih (po obveznem džojntu), pravi, da je še vedno upornik po duši.

Slikarstvo je nekoč skoraj obesil na klin: slikati je nehal po tragični smrti sodelavca Dominica Elliotta na umetnikovem domu v Yorkshiru leta 2013. Mladenič je zaužil mešanico mamil in alkohola in jo poplaknil z odmaševalcem za odtoke. Po tem dogodku, ki se je nad Hockneyja zgrnil le nekaj mesecev po hujši kapi, je umetnik odložil čopiče – a se nato po štirimesečnem premisleku vseeno vrnil k njim.

Bi umetnost morala biti hermetična?
Hochneyju so kritiki v preteklostih večkrat očitali, da v svojih delih ostaja le na površini, da ne skuša tematizirati dogodkov 20. stoletja in da se nikoli ne spusti v globino. Vendar umetnik tega niti ni želel. "Želim ustvariti sliko, ki ima pomen za veliko ljudi," je dejal leta 1988 "Mislim, da je ideja slikati slike za 25 ljudi iz sveta umetnosti, nora in smešna."

Veliko je, enkrat bolj drugič manj uspešno, eksperimentiral z novimi tehnikami: s tridimenzionalnimi kolaži, s fotokopijami, pred nekaj leti celo iPadom. Bil je tudi eden od pionirjev selfijev: predvsem v osemdesetih so na tak način nastali številni mojstrovi avtoportreti, tako v risbi kot v slikarskem in fotografskem mediju.

Med drugim je razstavljal na 4. in 6. Documenti v Kasslu, v newyorškem Metropolitanskem muzeju, v hamburški Kunsthalle in na londonski Kraljevi akademiji.