Eden najpomembnejših srednjeveških spomenikov Blogarije je gotovo Bojanska cerkev, ki se ponaša s svojo veličastno stensko poslikavo. Foto: EPA
Eden najpomembnejših srednjeveških spomenikov Blogarije je gotovo Bojanska cerkev, ki se ponaša s svojo veličastno stensko poslikavo. Foto: EPA
Supraseljski kodeks
Supraseljski kodeks se je ohranil na 285 pergamentnih listih, v NUK-u pa jih hranijo 118. Foto: MMC RTV SLO

Razstava, ki jo je odprl veleposlanik Bolgarije Philip Bokov, v razstavni dvorani NUK do 13. aprila na ogled ponuja 16 fotografij velikega formata bolgarskega fotografa Aleksandra Neškovega. Te spremljajo tudi publikacije in dokumenti, med katerimi je treba omeniti zlasti Supraseljski kodeks. Kodeks, ki ga je javnost imela priložnost občudovati decembra 2007, je prav tako uvrščen na Unescov seznam Spomini sveta.
Na Neškovih fotografijah je mogoče spremljati Bojansko cerkev, Rilski samostan, Tračansko grobnico v Kazanlaku, Ivanovske skalnate cerkve, arheološki spomenik Madarski konjenik in tračansko grobnico v vasi Sveštari. Poleg naštetih kulturnih spomenikov pa Unesco ščiti tudi dve naravni znamenitosti, in sicer nacionalni park Pirin in rezervat Srebrna.
Kulturno-zgodovinske vezi med Slovenijo in Bolgarijo
Kot je ob odprtju razstave povedal v. d. ravnatelja NUK-a Lenart Šetinc, so Slovenci že ob razglasitvi neodvisnosti Bolgarije leta 1908 pozdravili osvoboditev bratskega in junaškega bolgarskega naroda. Po njegovih besedah je postavitev pomemben delček kulturne dediščine območja Bolgarije, hkrati pa opozarja na kulturno-zgodovinske vezi med Slovenijo in Bolgarijo.

Po Šetinčevih besedah Slovenci z Bolgari delimo veselje ob uvrstitvi njihovih zgodovinskih in naravnih spomenikov na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Dodal je še, da državi sodelujeta še pri razvijanju virtualne knjižnice COBISS, soustvarjata Evropsko digitalno knjižnico in evropski kulturni portal Europeana.

Če si želite ogledati fotografije Aleksandra Neškovega, se boste morali odpraviti v NUK, mi pa vam predstavljamo bolgarske kulturne spomeniki, ki jih najdemo na Unescovem seznamu.
M. K.









Tračanska grobnica v Kazanlaku, ki so jo odkrili leta 1944, se je ohranila iz helenistične dobe, natančneje 4. stoletja pred našim štetjem. Leži v bližini Sevtopolisa, nekdanje prestolnice trakijskega kralja Sevta III. Ozek hodnik pelje do centralno zasnovane grobne dvorane, oba pa sta okrašena s freskami, na katerih sledimo tračanskim pogrebnim obredom.
38 let po odkritju grobnice v Kazanlaku so v bližini vasi Sveštari naleteli na še eno pomembno odkritje. Gre za prav tako tračansko grobnico, nekoliko mlajšega nastanka (3. stoletje pred našim štetjem), razkriva pa način gradnje takratnih nagrobnih spomenikov. Notranjščina je okrašena s kariatidami, na katerih se spodnji del ženskih figur razrašča v rastlinski ornament.
Starodavno mesto Nessebar je več kot 3.000 let stara naselbina na skalnatem polotoku ob Črnem morju. Na območju, kjer je nekoč ležala tračanska naselbina Menebria, najdemo še danes vrsto spomenikov, predvsem iz helenistične dobe, med drugim akropolo, Apolonov tempelj, agoro in ostanke obrambnih utrdb. Nekaj spomenikov je za seboj pustil tudi čas srednjega veka, ko je bila naselbina eno najpomembnejših bizantinskih mest zahodne črnomorske obale; med drugim baziliko in utrdbo. V poznejšem 19. stoletju pa je nastala za območje tipična lesena gradnja.
Na obrobju Sofije se je ohranila srednjeveška Bojanska cerkev. Vzhodni del dvonadstropne cerkve datirajo v 10. stoletje oziroma zgodnje 11. stoletje. Temu so v času Drugega bolgarskega cesarstva v 13. stoletju dodali osrednji del, zahodno cerkev pa so končali v 19. stoletju. Spomenik slovi predvsem po freskah v osrednji cerkvi. Naslikali so jih leta 1259, veljajo pa za eno najpomembnejših ohranjenih srednjeveških stenskih poslikav v Evropi. Kompleks je pomemben tudi kot arhitekturna celota, saj je eden najlepše ohranjenih spomenikov Vzhodne Evrope. Foto: EPA
Relief viteza, ki se zmagovito dviguje nad levom, je izklesan v kakih 100 metrov visoko pečino v bližini vasi Madara v severovzhodnem delu Bolgarije. Madara je bila nekoč nekakšen sveti prostor prvega bolgarskega cesarstva, torej še pred pokristjanjenjem dežele v 9. stoletju. Ob Madarskem konjeniku zapisi še danes pričajo o dogodkih, ki so se pripetili med letoma 705 in 801.
Prve celice in sakralne prostore, ki so danes del obsežnega kamnitega kompleksa cerkev, kapel in samostanov v bližini vasi Ivanovo, so nastale v 12. stoletju. Še danes lahko občudujemo stenske poslikave iz 14. stoletja, ki pričajo o veščinah mojstrov tarnovske slikarske šole.
Rilski samostan je v 10. stoletju ustanovil puščavnik Ivan Rilski. Njegova grobnica je pozneje postala romarski kraj, ki je imel pomembno vlogo v duhovnem življenju srednjeveške Bolgarije. Po uničenju, ki ga je kompleksu zadal požar, so ga v 19. stoletju obnovili, danes pa izžareva duh bolgarske renesanse 18. in 19. stoletja.