V galeriji so odprli razstavo, posvečeno življenju in delu svojega največjega mecena.

Fran Windischer je skupaj z drugimi zaslužnimi odborniki in z direktorjem Ivom Zormanom vodil smelo, daljnosežno politiko ustvarjanja zbirke, ki je temelj tako Narodne kot Moderne galerije.

Spretni pogajalec v imenu umetnosti
Še posebej se je posvetil zbiranju, odkupovanju in doniranju slik, kipov in grafik Narodni galeriji. Zlasti ga je zanimala življenjska in profesionalna pot sodobnih slovenskih likovnih umetnikov, katerih dela so z njegovo finančno pomočjo našla pot v nastajajočo zbirko omenjenih galerij. Direktorica Narodne galerije Barbara Jaki je v uvodu razstavnega kataloga zapisala še, da je bil do umetnosti širokogrudni Windischer tudi spreten pogajalec, saj je za Narodno galerijo izposloval sredstva za odkupe ali dolgoročna posojila za številne umetnine.

Fran Windischer se je rodil leta 1877 v Postojni, klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, leta 1896 pa se je vpisal na pravno fakulteto na univerzi na Dunaju, študij prava pa dokončal na univerzi v Gradcu. Predsednik društva Narodna galerija je bil do leta 1946, ko je bilo društvo z odločbo ministrstva za notranje zadeve LRS-ja razpuščeno, ustanovljen pa je bil državni zavod z enakim imenom. Kot predsednik Umetnostnozgodovinskega društva v Ljubljani je od leta 1937 do 1948 Windischer združeval svoje upravne sposobnosti z zanimanjem in ljubeznijo do zgodovine likovne umetnosti.

Bil je tudi eden glavnih pobudnikov za spomenico (12. oktobra 1938) o ustanovitvi Akademije znanosti in umetnosti in Akademije za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. Po dolgoletnem mandatu predsednika Umetnostnozgodovinskega društva se je posvetil obdelavi fototeke negativov, kartoteke del slovenskih umetnikov in slovenskih umetnostnih spomenikov na Zavodu za spomeniško varstvo LRS-ja v Ljubljani.

Prijateljstva z znanstveniki in umetniki
Windischer je vzdrževal tesne prijateljske stike z znanstveniki Rajkom Nahtigalom, Franom Ramovšem in Francetom Kidričem. Za slednja je med drugim naročil portreta pri kiparju Borisu Kalinu, ki stojita pred NUK-om, za Kidriča pa tudi slikarski portret pri Božidarju Jakcu. Dolgoletno prijateljstvo se je spletlo tudi med Windischerjem in slikarjem Rihardom Jakopičem. Poleg odkupov njegovih del je Windischerju uspelo prek mesta in banovine doseči, da je bila Jakopiču zagotovljena brezplačna stanarina. Ob mojstrovi smrti je poskrbel za velik pogreb na stroške mestne občine in s pomočjo Akademije znanosti in umetnosti uredil poravnavo vdovinih dolžnih odplačil.

Fran Windischer je umrl leta 1955 v Ljubljani. Karl Dobida je v nekrologu v Ljudski pravici zapisal: "Lahko rečemo, da Slovenci nismo imeli večjega umetnostnega mecena, kakor je bil pokojni dr. Fran Windischer."

V sklopu predstavitev osebnosti, ki so soustvarjale zgodovino Narodne galerije, javnosti, so v galeriji že pripravili razstavo, posvečeno Karlu Dobidi, drugemu direktorju galerije. V pripravi pa je že razstava o prvem direktorju Ivu Zormanu. Tokratno razstavo, posvečeno Windischerju, in publikacijo, ki jo spremlja, je vsebinsko zasnoval Aleksander Bassin v sodelovanju z bratom Petrom Bassinom.