V življenju se rado zgodi, da nas doletijo ravno tiste stvari, ki jim najbolj nasprotujemo, in podoben paradoks je doživela tudi Freudova osebnost. Njegov odklonilen odnos do arhivov je zasenčila njegova slava, ki je psihoanalitika samega spremenila v predmet arhiviranja.

Razstava do zdaj še nevidenih zapisov
Freudov odnos do tega predstavljajo v njegovem dunajskem muzeju na posebni razstavi Ostanki spomina, motnje v branju. Iz arhivov Muzeja Sigmunda Freuda so namreč potegnili rokopise, slike in predmete, ki so bili do nedavnega skriti očem javnosti. Do 11. novembra si lahko obiskovalci ogledajo arhiv in knjižnico, ki zaznamujeta samo jedro muzeja.
V muzeju moža, ki je nezaupanje do arhivov zapisal v svoji psihoanalitični teoriji, se je tako mogoče seznaniti tudi s potekom vsakdanjika v arhivu.

Sam svoj arhivar
Za paradoksalni zasuk je deloma poskrbel že Freud sam. Konec 20. let prejšnjega stoletja je namreč začel nastajati trg za njegove originalne rokopise. Do tistega časa je Freud precej brezbrižno ravnal s svojimi rokopisi in je neuporabne običajno odvrgel v koš za smeti, potem ko je neki trgovec poskušal prodati enega izmed odvrženih tekstov, pa je začel slavni psihoanalitik svoje papirje skrbno hraniti.

Na razstavi si je mogoče med drugim ogledati prve izdaje Freudovih del, popravljene rokopise, dela psihoanalitika Richarda Sterbe, ki je zaradi nacionalsocialističnega režima konec 30. let zapustil Dunaj in imigriral v ZDA, ob tem pa opustil pisanje priročnika za psihoanalizo. Na ogled so še fotografije in dokumenti iz zbirke najmlajše Freudove hčerke Ane, ki je živela v prostorih zdajšnjega muzeja.