Včerajšnje srečanje med vodstvom muzeja moderne umetnosti, ki nosi ime španske kraljice, in ministrico za kulturo Ángeles González-Sinde je do nadaljnjega izključilo vsakršno možnost selitve slovitega (in ogromnega) platna Pabla Picassa. S tem je bil v kali zatrt načrt glave muzeja Prado Miguela Zugaze, ki je predlagal, da bi Guernico postavili v kraljevo dvorano Muzeja vojske, ob bok Goyevi sliki 3 de mayo 1808 (Tretji maj 1808) in Velázquezovi La rendición de Breda (Kapitulaciji pri mestu Breda), in tako ustvarili nekakšno "slikovno refleksijo o vojni in miru".

Govorilo se je o "ponovnem bombardiranju Guernice", a zdi se, da je bilo razburjenje prenagljeno: Manuel Borja-Villel, direktor muzeja Reina Sofía, bo svoj največji zaklad obdržal, čeprav je po srečanju viteško zatrjeval, da "se ne počuti kot zmagovalec", kajti " tukaj ne gre za zmagovalce in poražence, ker ni resničnega protislovja". V muzeju čez cesto (torej v Pradu) se je Zugaza medtem odločil za tišino in odklonil dajanje izjav za medije.

Slika, ki jo je treba razumeti (in razstavljati) v določenem kontekstu
Ministrica González-Sinde je na samem začetku poudarila, da gre v pogajanjih končna beseda vodstvu muzeja Reina Sofía in da jih, če se sliki nočejo odpovedati, k temu ne bo nihče silil. Borja-Villel je v svojem govoru podčrtal pomembno vlogo slike za nadaljnji razcvet in obstoj muzeja ter morebitno selitev platna označil kar kot "izdajo njene zgodovinske aspecifičnosti, razkosanje edinstvene pomenske enote v okviru svetovne moderne umetnosti". Guernica je, čeprav v lasti države, "del stalne zbirke muzeja, obenem pa njegov najdragocenejši in najbolj emblematičen kos". Slika po njihovem mnenju pomeni tudi "zorni kot, ki meče posebno luč na celotno obdobje in priča o travmatičnem koncu moderne dobe v Španiji". "V muzejskem diskurzu Guernica ne stoji kot samostojno delo, ampak je integralen del paviljona leta 1937." (Picasso je Guernico po naročilu španske republikanske vlade namreč naslikal kot podobo, ki naj bi krasila španski paviljon na svetovni razstavi leta 1937 v Parizu).

Novinarskemu vprašanju, kako je (zanj neudgodno) rešitev dileme sprejel direktor Prada, se je ministrica spretno izognila: "Gospod Zugaza je v čudovitem položaju in še naprej bo počel čudovite stvari," jo povzema dnevnik El País.

Hoteli so jo že tako Baski kot Katalonci
Sicer pa to ni prvič, da je koga zamikala Guernica: ker je znamenita slika nastala v spomin na trpljenje prebivalcev istoimenskega baskovskega mesta, je baskovski senat odbora za kulturo madridski muzej leta 2006 pozval, da sliko vsaj za nekaj časa - če že ne za vedno - pošljejo v Baskijo. V muzeju so se takrat ubranili z argumentom, da bi potovanje lahko močno poškodovalo orjaško sliko, ki je dolga kar 7,76 metra in visoka 3,49 metra. Baski so sicer trdili, da je zavrnitev predloga le izraz sovraštva do Baskov, saj so sliko poslali tudi onkraj velike luže v New York (v muzeju MoMa je prebila več let) in v manj oddaljeni London, obiskala pa je tudi že Pariz. Nekoč so jo poslali celo na avtomobilski sejem v Manchestru.

Druga os "bojev" je iz Madrida vodila proti Barceloni, kjer so si mestni očetje prav tako prizadevali pridobiti sliko, ki prikazuje grozote španske državljanske vojne, ki je kot zmagovalca ustoličila generala Franca. Barcelona je namreč v preteklosti že nudila dom sliki, zato se nekaterim zdi, da bi jo bilo treba vrniti 'domov'.

Prostovoljno izgnanstvo
Sicer pa velja povedati, da je iz Guernice "brezdomko" naredil kar njen avtor. Picasso, ogorčen nad avtokratskim režimom generala Franca, je namreč zahteval, da njegova slika ne sme prestopiti španske meje, dokler ne bo Španija spet postala demokratična država. Slika je tako v domovino prispela šele leta 1981.

Izjemna zakladnica mojstrovih del je tudi Picassov muzej v Parizu, ki med drugim velja tudi za enega najpomembnejših raziskovalnih centrov dela Pabla Picassa in njegovih sodobnikov. Do svoje dragocene zbirke se je "dokopal" tudi s pomočjo francoske zakonodaje: ko je Picasso leta 1973 umrl, so morali njegovi dediči zaradi na novo pridobljenega bogastva francoski državi plačati davek gigantskih razsežnosti. "Dolga" so se znebili tako, da so Franciji namesto denarja poklonili številna Picassova dela, ki jih je Francija nato razstavila v Picassovem muzeju.