Japonski vsakdanjik v dobi edo

Razstava zbirke japonskih lesorezov SAZU-ja

Festival japonske kulture v Cankarjevem domu je pospremila razstava japonskih lesorezov iz zbirke SAZU-ja.

Na japonskih lesorezih so najpogosteje upodabljali kurtizane, najnovejše modne smernice ter prizore iz družabnega življenja meščanov.

Umetnost ukija je močno voplivala na razvoj evropskega slikarstva druge polovice 19. stoletja.

Bogato zbirko je SAZU-ju pred 40 leti podarila žena zbiratelja arhitekta Janeza Jagra. Zbirka vsebuje 252 lesorezov japonskih mojstrov iz obdobja edo (1600 – 1867), zadnje dobe tradicionalne japonske kulture, do zdaj pa javnosti še ni bila predstavljena.

Radosti radoživih japonskih meščanov
Ukijo naj bi sicer pomenil upodabljanje vsakršnih minljivih podob, vendar pa so njeni umetniki upodabljali predvsem prizore veseljačenja, ki so si ga s svojim zaslužkom lahko privoščili japonski meščani. Ti so si v času razcveta ukija pridobivali vedno večjo ekonomsko moč glede na preostale sloje (vojaško plemstvo, kmetje, obrtniki) strogo hierarhično urejene japonske družbe.

Umetnost v službi oglaševanja
Upodobljene radosti so bile res posvetnega značaja. Ustvarjalci lesorezov s tako najraje posegli po motivih lepih kurtizan, novosti v nošenju pričesk in oblek, prizorih iz japonskega gledališča kabuki, tuji pa jim niso bili niti erotični in pornografski motivi.

Lesorezi so imeli celo vlogo oglasov. Njihovo izdelavo so finančno podpirala podjetja, ki so na ta način »prikrito« oglaševala svoje izdelke.

Evropejci, nori na eksotiko
Morda se sliši nekoliko neverjetno, a japonski lesorezi in grafike so močno vplivali na razvoj evropske likovne umetnosti v drugi polovici 19. stoletja. Primerki umetnosti daljnih dežel so hitro zaradi novih prevoznih sredstev, katerih nastanek je omogočil izum parnega stroja, hitro prišli v roke tudi evropskim likovnim ustvarjalcem in vplivali na njihovo delo.

Tako je prav japonska umetnost ukiyo zaznamovala ustvarjanje impresionistov Edgarja Degasa, Vincenta van Gogha, slikanje dokumentarista Pariza v času art nouveauja Henrija de Toulousea-Lautreca, pečat pa je vtisnila tudi arhitekturnim posebnostim francoskega art nouveauja.

Arhitekt in amaterski etnolog
Arhitekt Janez Jager je bil navdušen amaterski preučevalec narodov. V času službovanja na Kitajskem – pomagal je pri gradnji v »boksarski vstaji« zrušenega avstroogrskega veleposlaništva – je večkrat potoval tudi na Japonsko in zbral zajetno dokumentacijsko gradivo o življenju in navadah kitajskega in japonskega naroda.

Bogata Jagrova zbirka poleg omenjenih lesorezov obsega tudi arhitektovo osebno knjižnico, ki je obsegala kar približno 1400 enot, biografske dokumente, arhitekturne načrte, rokopise ter seveda gradivo o tujih narodih. Poleg Japoncev in Kitajcev, ki jih je Jager spoznaval iz prve roke, se je zanimal tudi za evropske narode in ameriške Indijance.