Okoli 100 del v ohlapnem kronološkem zaporedju sledi umetnikovemu razvoju skozi poglavitna ustvarjalna obdobja in z odličnimi komentarji razkriva njihovo raznolikost.
Od svojih ognjevitih rojakov Picassa in Dalíja, ki sta prav tako ključno prispevala k razvoju umetnosti 20. stoletja, se je Joan Miró (1893-1983) kljub medsebojnemu občudovanju močno razlikoval. Bil je skromen, molčeč in vase zaprt družinski človek. V tišini ateljeja je ustvarjal svoje domišljijske svetove, katerih odličnost temelji na otroški spontanosti, preoblikovani skozi zrcalo samoniklega pogleda na življenje. Picassov prodorni pogled na seksualnost, pogosto tematiziranje nasilja, ter Dalijeva obsedenost s smrtjo in s samim seboj se zdijo glasne, neposredne umetniške izjave, če jih primerjamo s sanjskimi krajinami, tihim šepetom erotizma, distanco in iskanjem bistva človeka v kozmičnih konstelacijah, ki so značilne za Mirója. Po Renéju Magrittu in Maxu Ernstu Albertina nadaljuje svoje poslanstvo z retrospektivo o tretjem velikem nadrealistu.

Občudovanje katalonskega podeželja in začetki v Parizu
Miró se je rodil obrtniški družini leta 1893 v svetovljanski Barceloni, toda za svoj umetniški razvoj največ dolguje katalonskemu podeželju. Po neuspešnem začetku trgovske kariere in živčnih pretresih je našel zatočišče v vasi Montroig, kjer se je posvečal opazovanju narave in izoblikoval izostreni čut za detajl: njegov zgodnji slog bi lahko opisali kot poetični realizem. Na mladega slikarja so vplivali predvsem fauvizem, kubizem, Paul Cézanne in katalonska folklora.

Ni videti, da bi obiskovalci razstave posvečali veliko pozornosti prvi sliki Montroig: vas in cerkev iz leta 1919, čeprav se na njej skriva ključ do razumevanja Mirojevega izražanja. Pod kubistično zasnovanimi zgradbami se razprostira rajski vrt podeželja. Ta košček podrobno izdelane idile se izmika jasni vsebini, toda zdi se, da lahko iz njega vsak trenutek vzklijejo forme, tako značilne za njegova poznejša dela. Življenjsko energijo in barvitost domačega okolja je Miró odnesel s seboj v Pariz, takratno svetovno prestolnico umetnosti, ki jo je prvič obiskal 1919. Tam se je kmalu ustalil, čeprav je poletja redno preživljal v Španiji.
Kmetija (1921-22) je prelomno delo, ki ga je dokončal v Parizu. Sliko je nazadnje kupil sam Ernest Hemingway. "Kmetija je povzetek mojega življenja na podeželju. Na platno sem prenesel vse, kar sem tam občudoval, od ogromnih dreves do drobnega polža." Raznovrstna pokrajina, posejana s skrivnostnimi predmeti pod intenzivno svetlobo ponazarja kroženje narave. Dvojna dinamika življenja zaobjema tako vtis domačnosti kot tudi filozofsko-mistično plat, kar se kaže v parih flora – favna, zemlja – nebo.
Pariška bohema pa ni pomenila samo stika z avantgardami, predvsem dadaizmom in nadrealizmom, ter stkanih poznanstev (Francis Picabia, Tristan Tzara, Pierre Reverdy, Max Jacob, Antonin Artaud ...), ampak je bila povezana tudi z denarno stisko in praznim želodcem. Miró je trdil, da je navdih za svoje slike dobival, ko se je pozno ponoči vračal v svoj atelje in v postelji brez večerje nad seboj videl halucinacije, ki jih je nato narisal v zvezek.
Nadrealizem in iskanje lastnega sloga
Leta 1924 se je Miró pridružil skupini nadrealistov. Njihov idejni vodja André Breton je celo izjavil, da je prav mladi Katalonec "izmed vseh nas najbolj nadrealističen". Mirójevi sosedje so bili Hans Arp, René Magritte in Max Ernst; z zadnjim je sodeloval pri postavitvi baleta Sergeja Djagiljeva. Prizori umetniškega druženja v slogu Polnoči v Parizu Woodyja Allena so bili takrat vsakdanja realnost. Kostumografsko delujejo tudi slike Glava katalonskega kmeta, Španska plesalka in minimalistični Katalonski kmet s kitaro, ki gredo v smeri reduciranja na oblikovno bistvo. Linije tvorijo svojevrstno kaligrafijo, iz katere se razvija mistična slovnica simbolov na podlagi psihološkega avtomatizma. V Pokrajini s petelinom (1927) se že pojavi lestev, ki bo v poznejših delih še tolikokrat ponazarjala pot od zemlje do neba.

Miró se je veliko ukvarjal s poezijo, zato ni presenečenje, da je nanj močno vplival kontroverzni pesnik in mislec Georges Bataille. Z njim lahko povežemo Mirójevo sodelovanje pri reviji Documents, ki se je uprla Brétonu. Slika Glasba, Sena, Michel, Bataille in jaz predstavlja nadrealistično sintezo različnih vej umetnosti, je nekakšna naslikana pesem. Perspektiva izginja, barvna paleta se krči in počasi se izoblikuje Mirójev nezmotljivi podpis, ki pa se v svoji samotarski naravi nikoli ne bo uklonil kakšni teoriji ali gibanju. Dalí je za njegova dela izjavil, "da so preveč veličastna za bedasti svet naših umetnikov in intelektualcev."
Po potovanju na Nizozemsko 1928 so nastale zanimive interpretacije žanrskih slik starih mojstrov pod naslovom Nizozemski interjerji. Če Mirójeva platna primerjamo z izvirniki, opazimo, da noben ključen motiv ni zavržen: po preoblikovanju nastane popolnoma nova razporeditev elementov, ki se ravna po slikarjevem notranjem čutu. Začnejo se razvijati mirojevske biomorfne figure, ki se upirajo stalnosti in neopazno prehajajo med bivanjskimi stadiji. Paradna primera tega raziskovanja sta Kompozicija (1933) in Ritmične figure (1934), pri katerih je ključnega pomena začutiti svojevrstni ritem estetskega jezika. Človek, mrčes in predmeti postanejo nedoločljive eksistence, ki spominjajo na otroške fantazije, izražene s samosvojo obliko in barvo (Ptiči in insekti 1938). Umetnik želi izžeti bistvo iz samih predmetov, jim podariti novo življenje. Zanima ga vse, od organizmov v ribniku do nebesnih teles, pa čeprav izrazi željo po "umoru slikarstva", nakar nastanejo kolaži, ki raziskujejo umetnost s pomočjo novih materialov. Če so življenja umetnikov njegove generacije polna zasoljenih anekdot, Miró v tem pogledu razočara. Leta 1929 se poroči in čez dve leti se mu rodi hči edinka.

Divje slike in druga svetovna vojna
Zaton druge republike in španska državljanska vojna (1936-39) sta pretresli politično sicer zadržanega Mirója. Strah se je prelevil v čustvene izbruhe. Abstraktnejša Kompozicija (1936) izraža bolečino v sami tehniki, saj je nanos barve agresiven, fizično oprijemljiv. Uporniška ženska iz leta 1938 z ognjenimi zublji v ozadju ponazarja obup, njena v falus podaljšana noga pa grotesko nasilja. Človeške oblike so le še boleče, deformirane ujetnice telesa.
Mučna resničnost se postopoma umakne sanjskim motivom. Miró se je posvečal risanju, s čimer se njegove linije popolnoma osvobodijo. Leta 1941 mu retrospektiva v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku zagotovi sloves, ki najde odmev tudi pri Jacksonu Pollocku in drugih abstraktnih ekspresionistih. Pred drugo svetovno vojno zbeži na Majorko. Pozneje so mu očitali, da se je v času grozodejstev ukvarjal s sanjavimi Konstelacijami, znamenito serijo gvašev manjšega formata, ki so sicer očitno pričevanje svobode in upanja v času brezupa. Ob koncu morije se z rojevanjem novega sveta v Miróju prebudijo tudi nove ustvarjalne smernice.
Magični svetovi in umetniška suverenost
Prepustimo se toku fantazije na platnih. Bikoborba (1945) nam predstavi arhetipskega bika, pri katerem se je težko odločiti, ali nas kot totem želi uročiti s svojim hipnotičnim pogledom ali gre za skoraj šaljivo preobrazbo ljudske fantazije. Jutranjica (1946) s svojimi liki, ki spominjajo na igrivost otroške risbice, vliva optimizem. Na monokromnih platnih iz tega obdobja enostavno zasnovane figure v kombinaciji z enigmatičnimi vzorci spominjajo na jamsko umetnost. Mirójevo mnenje, da je umetnost v zatonu že od časa jamskih poslikav, nas več ne preseneča. Začneta ga zanimati tudi kiparstvo in keramika: v vitrini razstavljeni poslikani disk (1953) je dostojni naslednik umetniških vzgibov naših prednikov. Težnje tega obdobja povzemata Ženska ponoči in Ženska in ptič ponoči iz leta 1945: ženske podobe prepredajo prasimboli oči in genitalij, okoli njih lebdijo zvezde, neznana nebesna telesa in kaligrafska znamenja, prvo sliko pa dopolnjujejo še odtisi rok, prvi izrazi človeške umetnosti sploh, kar je Miró še predobro vedel. Alegría, radostna živahnost njegovih slik, se tako povezuje s prvobitnostjo življenjskega izvora.
Dokončno se utrdi železni repertoar motivov: ženska, ptič, lestev, nebesna telesa. Od leta 1949 zaznamo dve stilni različici: spontano, intenzivnejšo ter skrbno komponirano, bolj igrivo smer. Figure s psom pred soncem, Ptiči, figure in modra zvezda, Ženske, luna, zvezde ter Ženske, ptič in mesečina iz teh let so brezhibne mojstrovine: vzpostavljeno je ravnotežje med spontanostjo in preciznostjo, natančnimi konturami in prepletajočimi se ploskvami, naključjem in vpetostjo v kozmične konstelacije. Maloštevilne močne barve v kombinaciji s črno dajejo vtis zgoščenosti, ne da bi ga oropale zračnosti. Veselo žuborenje španskega življenja je našlo svojega ikonografa. Toda te harmonične celote ne želijo biti sami sebi namen. "Rad bi šel onkraj slikarskega stojala, katerega namen je ozek, in se približati množici s slikanjem." Tako je Miró izkoristil tudi večja naročila, naj omenim samo zidni mozaik za sedež Unesca v Parizu.
Če je že bilo treba, se je zmeraj postavil na stran svetovljanstva in leve svobodomiselnosti, proti meščanski puhlosti oz. vsem oblikam zatiranja. Leta 1956 se dokončno ustali v Palmi de Mallorci, kjer si uredi atelje po svojih predstavah. Pozneje, 1975, se mu končno uresniči dolgoletna želja: v katalonski prestolnici je zgrajena Fundacija Joan Miró, kjer hranijo več kot 10.000 artefaktov in se posvečajo promociji mladih umetnikov.

Zrelo obdobje
Od sredine pa do konca 50. let se je Miró ukvarjal skoraj izključno s keramiko. Njegov ugled je že popolnoma utrjen, vrstijo se mednarodna priznanja. Medtem pa njegov odnos do umetnostnih kritikov ni bil ravno laskav, saj jim je očital, da želijo biti filozofi, ki polni predsodkov pristopajo k umetniškemu delu. Kljub razgibanemu zunanjemu dogajanju okoli njegovih del se Miró ni pustil motiti. Kar naprej nastajajo dovršene umetnine, kjer je dosežena sinteza predhodnih obdobij. Na razstavi so dobro zastopana dela iz 60. let. Na ganljivih slikah Za Davida Fernándeza Mirója (1964), njegovega vnuka, pravljična bitja valovijo v svojevrstnem kompozicijskem ritmu na modrem ozadju, ki je barva njegovih sanj. Miró s svojim kalejdoskopom nikoli ne pozabi na otroške čudeže, ki jih je kot mladenič doživljal v objemu podeželske idile.

Vzporedno nastajajo tudi intenzivnejši "univerzalni akti", kjer začutimo gestiko celotnega umetnikovega telesa, ki se ravna po kolektivno nezavednem: Plesalka (1969) in Španka (1972) z odločnimi črnimi oz. rdečimi linijami postaneta odslikava energijskih tokov in vrnitve k pramateri. Vse večja platna stremijo k načelom, vrednim kakšnega arabskega kaligrafa ali tradicionalnega kitajskega slikarja: spoštovanje praznine in sledenje intuiciji povezujeta nasprotja. Prečiščena eleganca tehnike usklajuje strast navdiha in globoko izraznost. "Delo mora biti spočeto z ognjem v duši in izdelano s klinično hladnokrvnostjo." To dokazujeta sliki na samem koncu razstave Kapljice vode na rožnatem snegu (1968) in Zlato sinjine (1967). Barvna površina snega (oranžna), zlata in sinjega nas napolnita s toplino, prikaz motivov pa se omeji na najosnovnejša znamenja z meditativno kakovostjo. Ko je Miró umrl kot devetdesetletnik leta 1983, nam je zapustil ogromno bogastvo, ki razveseljuje tako starejše kot otroke, tako umetnostne zgodovinarje kot priložnostne mimoidoče.
Za konec se vrnimo nekaj soban nazaj, kjer so razstavljena ogromna platna iz 1974 Ženska pred soncem, Ženska pred luno in Ženska pred zvezdnim utrinkom. Ali bi lahko takšen opus ustvaril nekdo, ki nima globokega spoštovanja do ženskega principa, človeka in njegove povezanosti z naravo? Te ideje bi lahko poimenovali pozitivne vibracije, občutje vesolja, iskanje duše stvari in pojavov v mikro- in makrokozmosu, toda naj spregovori sam umetnik: "Spektakel neba me vedno vznemiri. Vznemirjen sem, ko na brezmejnem nebu zagledam vzhajajočo luno ali sonce. Na mojih slikah so drobne oblike sredi velikih prostranstev. Prazna prostorja, prazna obzorja in vse kar je golo, me je vedno prevzelo." Miró od nas ne bi pričakoval ničesar drugega kot to, da se sprostimo in ob njegovih slikah občudujemo svet, ki nas obdaja in ki se skriva v nas samih. Če vas pot v kratkem zanese na Dunaj, se nikakor ne pustite prikrajšati za ta užitek.

Izidor Mendaš